Le hipec za refleksijo mojih opozoril. Z Italijo smo se na srečo kolikor toliko poravnali, četudi na škodo zgodovinskega ugleda Slovenije in na račun prej pridobljenih mednarodnopravnih pozicij. Z Avstrijo? Ne prizna Republiki Sloveniji pravice do nasledstva kot podpisnice "Avstrijske državne pogodbe" in postavlja s tem Slovenijo v položaj nekakšne na novo vznikle države med seboj in drugimi sosedi. Posledice se nakazujejo ob pripravljanju pogodbe o kulturnem sodelovanju. Pa tu se še da vse, ali vsaj marsikaj popraviti. Toda ne morem mimo pričakovanja, da bo zgodovinar, ki ima že danes pred seboj dovolj nepopravljivih izkušenj, za seboj pa dovolj časovne odmaknjenosti, nekoč v prihodnosti vprašal tudi o tistem, kar je bilo moje glavno svarilo avtorjem programa v št. 57 NoR: Ali je koncept osamosvojitve Slovenije, znotraj jugoslovanske federacije - konfederacije ali pa zunaj nje, demokratičen, če ta koncept za druge subjekte federacije sprejema velikosrbsko načelo, s tem ko izrecno zanika državnost Bosne in Hercegovine, oporeka nacionalnost Makedoncem, preklicuje državnost Črni gori, izničuje avtonomijo Vojvodine, Kosova. Ali ne prinaša tak koncept velikih nevarnosti za mir in življenje ljudi v vsem prostoru? Ko sem to govoril, nisem vedel ničesar o pogovorih pri Mraku. In še danes slišim o tem samo neke govorice. Na srečo se je Slovenija izmotala iz Jugoslavije prej, preden je prišlo do velikosrbske agresije v vsej širini. Toda ta poteza programa št. 57 NoR še ni reflektirana. Nič se ne čutim krivega, da sem nanjo opozoril. Obžalujem pa, da je to moje opozorilo dobilo tolikšno prognostično veljavo.