V prvi vrsti je stal pevec in kitarist, eksplozivni in katarzični frontman Johnston, ki se je vokalno in tudi z bluesovsko zarezanimi kitarskimi rifi nevarno približal izbruhom pokojnega Jeffreya Leeja Pierca iz Gun Club. Kot osrednja figura skupine je ob močni podlagi ritem sekcije, bobnarja Iana Whita in basista Simona Wringa, pogosto stopil čez rob. Poln energije kot James Brown v najboljših letih in gibčen kot Elvis Presley na amfetaminih je stiskal iz sebe zadnje kaplje. Z njim pa je zablestela frenetična plat Gallon Drunk. Ko se je umaknil s prve črte, je prevzel vodstvo saksofonist Terry Edwards, vendar ni nikoli segel čez meje normale. V saksofon ni pihal s polnimi pljuči, kot da jih je hranil za kak bolj jazzovsko nabrit nastop, in poudarjeno prepuščal mesto vodje Johnstonu. Orgle, za katerimi sta se izmenjavala Edwards in Johnston, so podpihovale rokenrolovski naboj koncerta in dajale izraznosti skupine ne le očarljivost, ampak tudi široke zvočne razsežnosti. Na ostrem in na trenutke že prav neomajanem nastopu smo ujeli Gallon Drunk v luči, ko forma sploh ni vprašljiva.