V podpalubju je postajalo vse bolj neznosno. Resda je bilo to pravo nasprotje življenju na barki med drvenjem skozi mrzla južna morja, a prav nič v pozitivnem smislu. Dvanajst prepotenih teles, ki ves čas dela v istih oblačilih, spremeni podpalubje v neznosno smrdeč prostor, v katerem je le težko vzdržati. Spijo ali počivajo na ležiščih v treh nadstropjih. Prednost ima seveda tisti, ki si je priboril najvišje. Ob vsem trpljenju je spodnjim še huje zato, ker nanje kaplja znoj tistih, ki so nad njimi. Pri vsem pa postaja najnevarnejša dehidracija. Tako morajo drug drugega spodbujati, da popijejo več tekočine, kot so sicer vajeni. Na srečo vsi poznajo prve simptome. Najpogosteje se začne z glavobolom, ki jih opomni, da bo treba »malo doliti«. Navigator na Assi Abloy, Mark Rudiger, je to opisal tako: »Zadnjo noč je bilo bolj malo spanja. Vso noč je kapljalo z zgornjega ležišča. Piti skušamo, kolikor je mogoče. Vsaj za eno vedro na dan. To pa je kar ogromno vode, še zlasti ker ima 28 stopinj, na barki pa ni nič ledu.«