Kaj iščem tako silovito? Ali sem kaj izgubila ali le pozabila? Sem pozabila, kaj je otroško zaupanje v človeka, na katerega se lahko zaneseš? Pa na to, kakšni so dnevi, ki niso enolični, vsi enaki, kako je čutiti utrip in radost življenja? Oh, kako rada bi »imela« koga, ki bi me znal poslušati in razumeti brez obsojanja, mi prisluhniti, kako težko je vzdržati brez vsakodnevnega sanjarjenja in pobega iz »težke« resničnosti, kako je pasti, pa se odločen vedno znova pobrati, pa ti težki odnosi! Rada bi vedela, da je kdo tu, ki razume. In tudi jaz bi rada razumela. Zakaj me vedno pritegne v napačne, tako boleče odnose? Pred čim, tako se mi zdi, bežim vse življenje? Česa se tako silno bojim? Kaj mi manjka in česa ne morem čutiti? Najglobljega dela sebe? Zakaj tečejo moja mlada leta mimo mene, medtem ko je moje čutenje vsega tako revno? Kje sem zašla s prave poti. Česa ne razumem? Na kakšen način se narobe vedem? Zakaj ti občutki manjvrednosti? Zakaj so se mi ob branju pisma Anke v septembrski številki Vive, ki mi je bilo tako domače, ulile solze? In kaj pomeni tisti siloviti strah, ob katerem so vsi drugi strahovi življenja otročje lahki, ki ga začutim za nekaj trenutkov, morda zato, ker poskušam abstinirati od sanjarjenja že dlje časa? Ali v meni res še živi na smrt prestrašena deklica, ki jo je varuška v starosti le nekaj mesecev vsak dan omamljala s pivom, da ne bi tako neutolažljivo jokala, nato pa ji druga varuška naslednjih nekaj mesecev ni dajala skoraj nič jesti? Ali mi ta deklica ne dovoli čutiti? Zakaj ne morem preprosto živeti, ne da bi o življenju toliko razmišljala in se spraševala? Zakaj se mi včasih zdi, kot da je vse proti meni, čeprav vem, da ni?