Junija 1942 so ga Italijani odpeljali na Rab, Mariji pa je ostala za spomin še ena štručka - njun tretji otrok Jožek. Da bi bila žalost in zmeda še večja, je konec istega leta dobila obvestilo, da ji je mož v internaciji umrl. Saj bi jo žalost strla, če ne bi nekaj dni prej govorila s sovaščanom, ki je prišel naravnost z Raba, in ta ji je prinesel pozdrave od njenega janeza in ji povedal, da je z njim vse v redu. Kljub temu je bila tista pot, ki jo je po prejemu pisma Marija prehodila od Radovice do Metlike, neskončno dolga. In na koncu poti so bile spuščene zapornice. Stražar je ni pustil naprej. Obvisela je na zapornicah in neutolažljivo jokala. Končno je le prišla do radoviškega župnika, ki je živel takrat v Metliki. Nič usmiljenja ni pokazal možakar do svoje župljanke. Brez tolažbe se je vrnila k svojim otrokom nazaj na Radovico. Potem se je le izkazalo, da je bil nesrečnik, ki je na Rabu umrl, neki drugi Janez Bajuk. Marijin Janez se je po italijanskem razpadu vrnil domov. Takrat je že zorelo grozdje, a Janez ga tudi tisto leto ni obiral, kajti odšel je s partizani in z njimi ostal do konca vojne. Potem je bil še štirinajst mesecev v bolnišnici, tako da se je k družini, katero je leta 1945 povečal še mali Tonček, vrnil šele poleti 1947.