Prva toženka se zoper ugodilni del izpodbijane sodbe pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov. Navaja, da je 2. točka izreka izpodbijane sodbe nesklepčna. Sodišče prve stopnje je v tem delu razsodilo, da sta toženca tožnici dolžna solidarno in nerazdelno plačati odškodnino, izračunano v neto znesku od bruto zneska, pri čemer ne gre za nikakršno odškodnino, temveč za nadomestilo plač. Obveznost plačila plač ne temelji na odškodninski, ampak na povsem drugi pravni podlagi. Zaradi navedenega je izrek izpodbijane sodbe sam s seboj v nasprotju. Tožnica ves čas zatrjuje, da celoten tožbeni zahtevek temelji na pravilih o odškodnini, vendar pa tožnica ni izkazala niti enega od zahtevanih elementov za odškodninsko odgovornost. Razen tega se odškodnina ne more prisoditi v bruto znesku in se od nje tudi ne odvajajo nikakršni prispevki. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo na zatrjevani pravni podlagi, to je na podlagi pravil o odškodninski odgovornosti, vendar pa na tej pravni podlagi tožnica ne more imeti nikakršne terjatve do prve toženke že zato, ker niso izkazani elementi o odškodninski odgovornosti. Nerazumljiv je zaključek sodišča prve stopnje o tem, da je za prehod obveznosti iz zavoda na njegove ustanovitelje odločilen datum ugotovitve terjatve, saj navedeno ne more biti nikakršno pravno relevantno dejstvo, ki bi lahko vplivalo na presojo, ali je tudi za zavode potrebno uporabiti določbe Zakona o finančnem poslovanju podjetij. Določbe ZFPPod, ki urejajo posledice izbrisa iz sodnega registra, ne veljajo za zavode. Stališče sodne prakse je, da Zakon o zavodih (ZZ, Ur. l. RS, št. 12/91) ne predvideva izbrisa zavoda iz sodnega registra brez likvidacije, zato za zavode ne velja celotno 3. poglavje ZFPPod, zaradi česar obveznosti izbrisanega zavoda niso prešle na ustanovitelje. Takšno stališče prve toženke potrjuje cela vrsta pravnomočnih odločb Višjega sodišča v Ljubljani. Tožnica je sicer imela možnost, da bi svoje pravice uveljavljala v skladu z ZZ, vendar pa tega ni storila pravočasno in tudi ni podala nikakršne trditvene podlage v zvezi s tem, kar pomeni, da je njena pravica na tej podlagi že zastarala. Sodišče ne more samo, brez kakršnekoli zatrjevane podlage tožnice ali pa celo mimo nje ugotavljati odgovornosti ustanoviteljev. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi oba toženca igrala odločilno vlogo v poslovanju fundacije. Glede na sestavo petčlanskega upravnega odbora prva toženka ni imela dovolj glasovalnih pravic za kakršenkoli posredni vpliv, kaj šele za neposredni vpliv, saj je vse odločitve finančne narave sprejemal upravni odbor. Sicer pa je tudi sodišče prve stopnje samo ugotovilo, da je imel vsak od tožencev po 20 % vseh glasovalnih pravic. Sodišče prve stopnje je delovanje obeh tožencev nepravilno presojalo skupaj, v smislu usklajenega delovanja, saj kaj takšnega v postopku ni bilo nikoli zatrjevano, kaj šele dokazano. Ugotovitve sodišča prve stopnje glede zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi so iztrgane iz konteksta, sodišče ni izvedlo vseh predlaganih ključnih dokazov, temveč je brez utemeljenih razlogov sledilo izpovedbi tožnice, ki pa ni verodostojna. Pri ravnanju tožnice in ostalih zaposlenih je šlo za sistematično rušenje fundacije. Glede glavnega očitka tožnici, to je odtujitve podatkov iz računalnika prvotno tožene stranke, je prvotno tožena stranka v odgovoru na tožbo navedla, da je I.V. sama videla, da je tožnica iz prostorov tožene stranke osebno odnesla varnostne kopije datotek s podatki fundacije. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica 5. 8. 2003 sploh ni bila v službi, pa je v nasprotju z ugotovitvijo istega sodišča, da je tožnica tega dne bila prisotna v prostorih fundacije. Da so bili številni podatki odstranjeni, dokazuje tudi dejstvo, da je tožnica v spis vložila računa, s katerimi tožena stranka ni bila predhodno seznanjena. Predložitev teh računov dokazuje, da jih je tožnica neupravičeno odtujila oziroma, da je do njih prišla „po nekem srečnem naključju“ s pomočjo sodelavcev. Pritožba opozarja na stališče, ki ga je pritožbeno sodišče zavzelo v tej zadevi (sklep opr. št. Pdp 207/2005 z dne 26. 1. 2006), da v primeru posebej hudih kršitev delavcu ni potrebno omogočiti zagovora, še posebej, ko sta odnos oziroma zaupanje med delavcem in delodajalcem popolnoma porušena. Glede na to, da ima ravnanje tožnice znake izvršitve kaznivega dejanja in druge kršitve delovnih obveznosti, ki so med pogodbenima strankama porušile vse dosedanje zaupanje, bi bilo nepravično pričakovati, da prvotno tožena stranka tožnici omogoči zagovor. Sodišče prve stopnje je očitno spregledalo, da je drugi toženec K.L. povedal, da je imel s tožnico več razgovorov in da je prva toženka izpovedala, da so se nesoglasja razčiščevala na številnih medsebojnih sestankih oziroma kolegijih. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da bi delodajalec s pomočjo zagovora lahko ugotovil, da tožnica 5. 8. 2003 ni bila v službi, saj je bila tega dne v prostorih fundacije, dogajanje pa je opazovala g. V., ki je sodišče prve stopnje ni zaslišalo. Tožnica je bila ves čas zavarovana kot občan, prejemala pa je tudi socialno pomoč. Dokazno bremene glede prikrajšanja pri plači je bilo na tožnici. V spornem obdobju je bila tožnica zavarovana kot brezposelna oseba na stroške Mestne občine ... in ji za ta čas zagotovo ne pripada nikakršna dodatna odmena, od višine priznanega bruto zneska pa je potrebno odšteti tudi višino socialne pomoči, saj je bila tožnica v nasprotnem primeru neupravičeno obogatena oziroma bi bili določeni prispevki dvakrat plačani. Tudi glede regresov za letni dopust je tožnica lahko upravičena samo do sorazmernega dela, glede na dobo zaposlitve za tekoče leto, saj je preostali del dobila poplačan pri novem delodajalcu. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo pobotni ugovor, saj je prva toženka pojasnila višino škode, iz izpovedb strank pa jasno izhaja, da je bila škoda posledica ravnanja tožnice in njenih sodelavcev, ki so prvotno toženo stranko neutemeljeno blatili v medijih in pred različnimi državnimi organi in organi lokalnih skupnosti, vse to pa je povzročilo, da je prvotna tožena stranka izgubila pomemben del dohodkov. Prva toženka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe spremeni tako, da tožničin zahtevek v celoti zavrne.