Med letoma 1830 in 1880 je bila v evropski književnosti vodilna literarna smer realizem (lat. res, realis – stvar, stvaren). Nastal je iz odpora proti romantiki, na njegov nastanek in razvoj pa so odločilno vplivale velike družbene spremembe. Spodbudil jih je razvoj meščanske, kapitalistične družbe in s tem v zvezi propadanje plemstva, na katerem so temeljile stare monarhije in njihova moč. V zahodnoevropskih državah je oblast prevzelo v roke meščanstvo – francoska julijska revolucija leta 1830 postavi temelje meščanski monarhiji in pripravi tla revolucionarnemu valu leta 1848. Na motiviko in ideje realistične književnosti vplivajo tudi nove filozofske ideje pozitivizma (Auguste Comte), utilitarizma (Jeremy Bentham), empirizma (John Stuart Mill) in dialektičnega materializma (Karl Marx, Friedrich Engels) ter silovit razvoj naravoslovnih ved (evolucijska teorija Charlesa Darwina, začetki genetike idr.). Posebne razmere pogojujejo nastanek realizma v carski Rusiji. Z odpravo tlačanstva leta 1861 je car sicer vrnil kmetom nekaj zemlje, reorganiziral upravo, sodstvo, šolstvo in vojsko, vendar je 47 milijonov tlačanov še vedno živelo v nemogočih razmerah. Po neuspelem atentatu na carja leta 1866 se je okrepil policijski in uradniški režim, zaostrila se je cenzura tiska, knjževnost pa se je povsem usmerila v družbeno in socialno kritiko. Zgodovinski premiki so spreminjali tudi literarne zahteve. Pisatelje je predvsem zanimalo, kako stvarnost, tj. vsakdanje življenje, ter družbene in politične razmere vplivajo na posameznika in njegovo življenje. Manj so jih vznemirjale romantične izjemne osebnosti; ustvariti so hoteli literarne like, ki bi bili tipični predstavniki sodobnega družbenega sloja ali razreda. Pri tem so bili do stvarnosti povečini kritični. Svojih del so se lotevali premišljeno, z natančnim zbiranjem gradiva in s preučevanjem tedanjih psiholoških in socioloških teorij. V književnost vstopijo novi motivi in teme; romantične opise idilične narave, preteklosti, sanjskega in čustvenega sveta nadomestijo opisi stvarnih družbenih razmer in posameznikov, ki se v konkretnih razmerah borijo za svoj življenjski prostor. Najprej in v največjem obsegu se je realizem razvil v Franciji, Angliji in Rusiji, manj izrazit je bil v Nemčiji, nekateri pomembni realisti pa so bili tudi iz drugih evropskih dežel, zlasti Skandinavije, Poljske, Češke idr. V Franciji se je realizem uveljavil z deli velikih romanopiscev – to so Honoré de Balzac, Stendhal in Gustave Flaubert. V Angliji sta bila najvidnejša realistična pisca Charles Dickens in William Thackeray. V Rusiji se je realizem razmahnil zlasti v romanih in novelah Nikolaja Gogolja, Ivana Turgenjeva, Ivana Gončarova, Leva Tolstoja in Fjodorja Dostojevskega. V skandinavskih in drugih deželah se je uveljavil pozneje, ob koncu stoletja, in se prepletal z novimi smermi. Zaradi neenakih družbenih razmer, časovno različnega pojava realizma ter različnih literarnih in kulturnih tradicij v posameznih deželah se posamezni tipi realizma lahko precej razlikujejo. Dela zgodnjih realistov (Balzaca, Stendhala, Dickensa, Gogolja) vsebujejo še številne romantične prvine (izjemne osebnosti, nenavadni zgodbeni preobrati, sentimentalizem). Za tak način realističnega pisanja se je uveljavilo poimenovanje romantični realizem. Po letu 1850, ko je realizem v književnosti povsem prevladal, se razvije t. i. objektivni realizem, ki je skušal stvarnost prikazovati nepristransko, objektivno, celo popolnoma neprizadeto. V ta okvir sodijo Flaubert, Thackeray, Turgenjev, Gončarov, Lev Tolstoj.