Leta 1997 sem za Sobotno prilogo napisal štiri članke z naslovom Slovenska kulturniška laž. (arhivirani so na http:/ /www.MihaMazzini.com pod menijem Knjige/E-branje/Eseji/Dostava na dom) in v prvem sem omenil tudi neuspešno iskanje podatkov o triumfalni udeležbi našega gledališča na nekem festivalu v Južni Ameriki. Dobro, svetovni splet je bil tista leta precej manjši, a da tudi preko klepetalnic nisem mogel iz eksotičnega mesta najti nikogar, ki bi o uspehu slišal, se mi je zdelo čudno. Na trditve v članku se ni odzval nihče. Popoln molk. Le gostovanje naših gledališč po toplih krajih se je nadaljevalo z nezmanjšano hitrostjo. Če v tujino potuje film, to pomeni za državo stroške poštnine in četudi zraven priložijo še režiserja, gre za eno letalsko karto. Tudi ko potujejo naši štirje literarni Ahasverji, ki so s svojimi branji že obredli svet, gre še vedno za razmeroma nizkoproračunski kulturniški turizem. Ko pa na pot krene gledališče, nenadoma postane vse velikansko. Država mu je že itak plačala postavitev predstave, ki zna biti celo dražja od snemanja filma, nakar pride vabilo iz kake tople države (ste se kdaj vprašali, zakaj nihče noče iti prezebat na Grenlandijo, čeravno tudi tam gotovo najdete kak festival?) in je golo, brez spremnega denarja. Država plača torej še potovanje celotne ekipe (najmanj deset ljudi in oprema!). To vedno traja vsaj 14 dni za, recimo, tri do štiri predstave - medtem ko so bili Rolling Stones že stari kot poper, preden so si lahko privoščili kak prost dan na turneji. Gledališčniki zraven povabijo še nekaj naših novinarjev, jih potem gostijo in trepljajo, ti pa poročajo o velikanskih uspehih (ki jih na internetu dostikrat ni najti). Če vprašate povprečnega slovenskega obiskovalca gledališča, kje je svetovno središče teatra, vam bo omenil kako Južno Ameriko ali pa Avstralijo - ha, ha, ha!