Če zdaj, po končani poti, poskušam ugotoviti, kaj od vsega se je uresničilo in kaj mi je ostalo v spominu, me preseneti predvsem dvoje: zadeva sploh ni bila tako naporna, kot smo si jo sprva vsi predstavljali, in vremenske okoliščine. Naj začnem z vremenom. Tibet je visokogorska planota, ki je zaradi malo padavin tako rekoč puščava. Na njej kraljujeta veter, tako imenovan tibetanec, in sonce, ki kaže svojo moč na višini čez 4500 metrov. Vsi smo se pripravljali na takšne okoliščine. Nič gole kože, zaščitne kreme, močna sončna očala, rute zoper pesek, ki ga nosi veter, in seveda obvezna kolesarska čelada. Pričakalo pa nas je nekaj popolnoma drugačnega. V štirinajstih dneh, kolikor smo kolesarili po planoti, je bil samo en dan brez dežja. Saj ne, da bi deževalo ves čas, zato pa je vsak dan ali vsako noč neusmiljeno deževalo. Deževalo je skozi šotore, v katerih smo spali, deževalo je na nas, ko smo vozili, predvsem pa je dež okoli nas ustvarjal neizmerno količino vode. Bilo je prav neverjetno, ko sem gledal jezerca ob poti, kjer sem pred tremi leti videl zgolj pesek, ko so potočki naraščali v reke in odnašali pot, po kateri naj bi se peljali, in ko smo dobesedno bredli po vodi, da smo sploh prišli naprej. Pod vsakim prelazom, čez katerega smo šli, teče potoček, ki se na poti v dolino razširi v reko. V času našega kolesarjenja pa je bila količina padavin tako oblina, da se je rečica razširila ne samo po svoji strugi, temveč tudi čez cesto. To je pomenilo, da je na cesti nastala nekakšna brozga, še najbolj podobna gostemu testu za palačinke, skozi in čez katero smo se morali prebijati. Dobesedno rili smo po 20 centimetrov visokem blatu, v katerem niti za trenutek nisi smel pomisliti, da bi se ustavil, kajti poti naprej potem ni bilo. Noge smo pomakali v to zmes vode in zemlje, se borili za vsakih 100 metrov prevožene poti in obupovali. A ne obupali, kajti slaba pot se je sčasoma, se pravi po približno 10 kilometrih vedno unesla in spremenila v prijaznejšo. To je bil dejansko največji napor, ki smo ga pač morali prestati. Predvsem zato, ker tega ni nihče pričakoval, niti ni bil nihče na to pripravljen. Imeli smo oblačila zoper veter, ne pa tudi zoper vodo. Tako smo, kadar je bilo le mogoče, sušili premočena oblačila na soncu, ki je resda hitro opravilo svoje delo, sicer pa čez noč v spalni vreči s svojo telesno temperaturo pripravili kolesarska oblačila do uporabnosti. Na koncu smo ugotovili, da bi bilo morda res najbolje imeti s seboj lahko neoprensko obleko za potapljanje.