Dejstvo, da je pri glasovanju na ustavnem sodišču glas gospoda Krivica ostal v manjšini, on pa zato neusmiljeno blati ustavno sodišče, nekatere svoje bivše kolege in veljavne odločbe ustavnega sodišča, o gospodu Krivicu pove zelo zelo veliko. Takšno početje je blago rečeno nedemokratično in tudi otročje. Iz njegovega pisanja je očitno, da išče krivce za svoje številne neslavne poraze pri vseh drugih (če se izkaže, da so imeli prav, jim potem napihnjeno poskuša zapreti usta tako, da jih kratko malo razglasi za pravljičarje ali jim poskuša obesiti kar protiustavnost, o čemer v pravni državi odloča ustavno sodišče in ne on), samo pri samem sebi ne. Pa se moti. Sam se je odločil, da bo javno zagovarjal zahtevo po izrednih pravnih sredstvih, ki naj bi jo na ustavnem sodišču vložilo državno tožilstvo in je k podpisu tovrstne zahteve tudi nagovoril celo vrsto politikov. Če so se ti potem, ko je državno tožilstvo soglasno zavrglo takšen pravni zmazek, počutili osmešene in so bili jezni na avtorja ideje, naj se gospod Krivic pač zazre v ogledalo (in v pravne učbenike!)... Pri tem je bil gospod Krivic večkrat javno opozorjen (s strani avtorja teh vrstic), da je odločba ustavnega sodišča dokončna, da zavezuje državni zbor in da poskus pritožbe na ustavno sodišče zoper odločbo tega istega ustavnega sodišča pravno ne zdrži resnega premisleka. Zadeva je bila še toliko bolj komična, ker so predlagatelji domislice o izrednih pravnih sredstvih (kljub opozorilom) prezrli, da so že potekli prav vsi roki za pritožbe celo po tistih (za lase privlečenih) pravnih tolmačenjih, na katere so se na predlog g. Krivica sklicevali.