E. O. Wilson, nadznanstvenik trenutka, predstavi knjigo v retoriki nedolžnega iskalca resnice, večno mladega znanstvenika, ki ga preseneča vse to blazno navdušenje (Gregory in sod., 1978, str. 1). Vedno znova ponavlja, da je namen sociobiologije samo ta, da priskrbi perspektivo za formuliranje najvišjih družbenih ciljev, za ustvarjanje mostu med dvema kulturama, znanostjo in humanistiko. David Barash, čigar avtoriteta, da govori, je bila priznana s povabilom na to drago, tudi z davkoplačevalskim denarjem financirano srečanje, predstavi manifest za znanstveno revolucijo in je ves iz sebe od “vzvišenih vpogledov” teoretikov stroška in dobička v zgodovini sociobiologije (str. 11). Sociobiolog Pierre L. van den Berghe pridiga zapuščenim družbenim znanostim in trdi, da bo le vrnitev na pašnike biologije ponovno ukoreninila človeške znanosti v prst resnice; to kaže zgodovina znanosti. Sherwood Washburn neusmiljeno biča sociobiologijo, ker je z biologiziranjem uničila sociologijo; njegova zgodovina znanosti kaže nujo družbene razlage družbenih dejstev. Washburnovo nasprotovanje sociobiologiji je primer njegove kompleksnosti in pomanjkljivosti nekaterih feminističnih kritik njegove vloge kot glavnega avtorja teorije človeka lovca v zgodovini fizične antropologije. Fizik in zgodovinar naravoslovnih znanosti Gerald Holton, čigar avtoriteta, da govori, mora izhajati iz njegove povezanosti z najbolj resnično od vseh znanosti (v prvem odstavku pripomni, da je preveril svoje izjave o biologiji pri relevantnih strokovnjakih), hvali sociobiologijo, ker “tvega” in “se ne obotavlja pred izzivi” (str. 75, 79). Na kratko, sociobiologija ima prave moške lastnosti. Holton nadalje govori o pokolenju Ernsta Haeckla, Jacquesa Loeba, Lukrecija in, seveda, Newtona. Bistvo je oceniti, ali sociobiologija ustreza standardom nove sinteze. Živalski psiholog Frank Beach prepričljivo trdi, da lahko prava znanost pove več o neposrednih mehanizmih in natančnem empiričnem raziskovanju, in se ogiba lahkih končnih sodb in prezgodnje tvegane teorije. Zgodovinar in filozof David Hull primerja zgodovino evolucijske biologije in frenologije, zavrne kakršnekoli izjave o resnici znanstvenih teorij ter poudari, da imajo sodbe zgodovine precej opraviti z uspehom – kdo obvladuje vire, da bi ostal v igri, in se gre tako po definiciji dobro znanost. Na kratko, sociobiološke standarde prilagodi cinični, agnostični zgodovini znanosti, ki ima to odliko, da pokaže, da je znanost zgodovinsko ustvarjena z boji za oblast. Garrett Hardin, ki je v Združenih državah znan po etiki potapljajočih se rešilnih čolnov in oskrunjenih javnih površinah, privzame retoriko preprostega šikaniranja “rdečih”. Tisti, ki nasprotujejo resnici sebičnega sveta, so marksisti, ki varajo sami sebe. Joseph Alper govori v prid Znanosti Ljudem in zbere kritiko ideologij objektivnosti ter pokaže lažno politično nevtralnost sociobiologije.