Angela Vode: Televizija Slovenija, kar z ne preveč predrznosti lahko v tem primeru enačim z Jožetom Možino, je odkrila pozabljeno zgodbo in z za naše razmere veliko denarja (900.000 TV-evrov, s sponzorskimi prispevki skoraj poldrugi milijon) ekranizirala eno najbolj nenavadnih usod naše polpretekle zgodovine. Angela Vode (1892–1985) se je pogumno bojevala za pravice človeka, še posebno žensk, in za to plačala ceno v štirih državah: kraljevini Jugoslaviji, fašistični Italiji, nacistični Nemčiji in federativni ljudski republiki Jugoslaviji. Film je za naše razmere nadpovprečno bogat v izvedbi. Direktor filma Janez Pirc ni skoparil (kar mu je kajpak omogočil širokosrčen proračun) s podrobnostmi, ki so (od pričesk, kostumov do avtomobilov in lokacij) pričarale avtentično vzdušje minulega prostora in časa. Film je nastal po spominih tragične junakinje, ki jo je imenitno odigrala Silva Čušin. A kakor je igralka na zaslonu polnokrvna, so nekatere osebe okoli nje medle, skoraj kakor plakati ali liki iz podpovprečnega stripa. To posebno velja za nekdanje predvojne partijske sodelavce Angele Vode in kasneje njene povojne zasliševalce, tožnike in sodnike. Vsi po vrsti so plastične lutke, ki govorijo z jezikom in telesom izrazito šablonsko ter neprepričljivo. Kljub nekaterim pomislekom v kulturnih in umetniških programih TVS, kjer je film režiserke Maje Weiss (na sliki) nastajal, je tako držo dosledno zagovarjala in jo uveljavila strokovna sodelavka ter ena od treh (ob Maji Weiss in Ani Lasić) scenaristk Alenka Puhar. Film, ki ima nekaj presežnih scen, neusmiljeno biča povojno slovensko oblast in ima izrazito protikomunistično noto. Angela Vode je bila samosvoja bojevnica za človekove pravice in bi bržkone prišla v spor s sleherno oblastjo, čeprav kajpak ne s tako bolečimi posledicami. Angele Vode se ne morejo lastiti le nekateri, četudi z razlogom. To je bila ženska, ki se je upirala vsemu, kar se ji je okoli nje zdelo narobe. Tega ni bilo malo nekdaj in ni malo zdaj. Danes bi bila verjetno na strani izbrisanih.