Slabe tri tedne kasneje sta Janez Janša in Lojze Peterle vložila nov predlog. Tokrat ne resolucije, ampak deklaracijo o protipravnem delovanju komunističnega totalitarnega režima, v kateri ne govorita več o lustraciji in tudi njune ocene preteklosti niso več tako ostre in posplošene. Toda predsedniške volitve so bile mimo, ljudje naveličani neskončnih spravnih razprav in na deklaraciji se je začel nabirati prah pozabe. Do letos, ko sta oba avtorja nenadoma začela vodstvo državnega zbora spraševati, v katerega od svojih predalov so jo zaklenili. Drugi so se spomnili še nekega drugega papirja, ki sicer nima ne datuma ne podpisa avtorja ali avtorjev. Pravzaprav gre za dva papirja, ki naj bi ju sprejel državni zbor. Prvi ima enak naslov kot Janša-Peterletova deklaracija z dodatkom, da pomeni razmejitev med komunističnim režimom in demokratično Republiko Slovenijo. Drugi je Izjava o narodni spravi. Na obeh sicer piše ZA INTERNO UPORABO, vendar le zapišimo, da se v deklaraciji skuša še nekoliko omiliti trditve in ocene preteklega časa, ki jih v svoji deklaraciji navajata Janša in Peterle. Za razliko od njiju na primer na začetku ugotovi, da je totalitarni komunizem pri nas nastal na ruševinah predvojnega režima ter fašistične in nacistične okupacije. Ko našteva, kako je še zlasti grobo kršil človekove pravice, začne z omejevanjem svobode izražanja, nadaljuje z omejevanjem zasebne lastnine in šele na petem mestu omenja množične in posamezne zunajsodne poboje, na šestem montirane procese. Pri tem pa komunističnemu totalitarnemu režimu priznava, da je dopustil mirno prehajanje v večstranskarski sistem. To, po Janši in Peterletu tretje obdobje komunističnega totalitarnega režima, je imelo dva obraza. Zunanji je bil socializem po meri človeka, ki je ohranil verbalni delikt (133. člen), možnost ustanavljanja koncentracijskih taborišč in streljanja na prebežnike čez mejo. Notranji obraz pa so bili tajni uradni listi, tajna zakonodaja, posebne tajne uredbe o izrednih razmerah in uporaba posebnih metod milice in tajne politične policije proti politični opoziciji! Režim je sicer, da bi uresničil svoje cilje, moril ali zapiral državljane, v zaporih uporabljal brutalne metode, ustanavljal posebna taborišča, državljanom svojevoljno odvzemal premoženje, onemogočal zaposlitev ali izobraževanje... dodeljeval neupravičene privilegije tistim, ki so organizirali in izvajali posamezne ali množične umore..., zato so vodilni funkcionarji KPS, kasneje preimenovane v ZKS, odgovorni za načrtno uničevanje vrednot evropske civilizacije, za pravosodne zločine, teror in zlorabo psihiatrije, za poboje in umore nasprotnikov... za nepopisno trpljenje več kot sto tisoč državljanov, ki so bili prisiljeni v tujini iskati zavetje pred komunističnim terorjem. Za vzdrževanje totalitarnega sistema so moralno soodgovorni tudi tisti, ki so propagirali oziroma ideološko opravičevali kršenje človekovih pravic, sta na koncu v svoji deklaraciji (vidno zelo osebno obarvano) zapisala omenjena prvaka SDS in SLS.