Kakšne podobnosti? Pri vsem tem gre za to, da nočem stvari puščati za sabo, v preteklosti, in nočem, da nekaj ostane samo še spomin. Ker spomini so take vrste snov, ki precej hitro bledi, pri meni še posebej hitro. Zato pa nočem, da mi ostane samo bled spomin na stare prijatelje, ampak želim imeti vse prijatelje za večno ob sebi; in nočem imeti bledih spominov na svoje otroštvo, ampak vsaj konkretne predmete, ki me bodo opominjali na neke dogodke in mi pomagali priklicati spomine – ravno v tem pa je ves čar mojega skladiščenja neuporabne navlake. Ker se bojim, da če bom nekaj vrgel stran, bom s tem zavrgel tudi spomin, ki ga ‘nosi’ ta predmet in se s tem pravzaprav poslovil od tega spomina nekega obdobja v svojem življenju. Poslavljanja pa, kot rečeno, ne maram. In sicer ga ne maram zato, ker vem, da so končala marsikatero lepo stvar v mojem življenju. Nekatera poslavljanja tudi dobra prijateljstva. Zato pa ne maram koncev, ker poslavljanja so neke vrste konci … Tako je krog, med poslavlanjem, konci in neuporanimi predmeti, sklenjen. Tako da vseeno imam nek izgovor za polno podstrešje