O gotovosti maščevanja narave se je lahko prepričala na lastnih izkušnjah. V primitivnem prepričanju o svoji ničvrednosti pa lahko kdo sklene, da je tole preveč podobno verjetju v nekakšno obliko karme, zato se bodo, ko jih bo maščevanje narave doletelo, kalimerovsko smilili sami sebi in razpredali, da so pač rojeni pod nesrečno zvezdo. Ali pa, če vzamemo primer iz živalskega sveta: kot pes čuvaj, ki laja, ko vidi neznanca, če pa ta izgine, neha lajati. Pravzaprav se niti ne spomni, da je lajal. Tako se tudi te osebe ne spomnijo, da so si svoje nesreče same krive ali pa jih je to doletelo po zaslugi njihovih staršev. Tako lahko le sanja, kaj vse odriva od sebe. Samo na pol dojema misel, da je telo edino, kar je res naše. Zato moramo za svoje telo poskrbeti in mu nuditi, kar rabi. Ne pa mu nekaj odrekati zaradi bog ve kakšnih kulturno religioznih priučenih načel. Telo namreč ne laže in če mu znaš prisluhniti, ti pove, kaj potrebuje. Zato Berto sprašujem: »Kako zelo dolgčas je tvojim bradavičkam?«