Veselica. Zadnji četrtek v marcu je bil za del slovenskih potrošnikov velik dan: dve leti po tistem, ko se je začelo govoriti, da se poleg avstrijskega Hoferja pripravlja na naskok na tukajšnji trg nemška diskontna družba Lidl, so se v vseh večjih mestih od Kopra do Lendave odprla vrata novih, škatlastih, tisoč do tisoč tristo kvadratnih metrov velikih trgovin, v katerih kupcem, tako oglašujejo, za njihov denar ponujajo več. »Več za vas!« piše na plakatih, tudi največjih, s katerimi je bila že dolgo pred težko pričakovano otvoritvijo prelepljena država, in tistih, ki so se že prvi dan o tem prepričati na lastne oči, je bilo zelo veliko. Kdor je šel gledat Češke sanje, dokumentarec o nesramni potegavščini, ki sta si jo s poceni blaga željnimi kupci privoščila dva praška študenta, ta ve, tudi če ga ni na takih veselicah, kakšna je gneča in kolikšni so pričakovanje, nestrpnost in (včasih) kar surovost takšne množice! Tisti, ki jih ni zraven, se nad početjem rojakov, ki si včasih celo s komolci izborijo kaj od tistega, kar je naprodaj, običajno zgražajo, tu in tam pa samo čudijo. Kako je mogoče, da je neugotovljiv, a nezanemarljiv delež državljank in državljanov, predvsem starejših, pripravljen stati najprej pred vrati, potem pa še v neskončni vrsti pred blagajno, da bi za bagatelo dobil nekaj, česar morda sploh ne potrebuje?