Petra in Janez sta čakala prvega otroka. Nista bila poročena, na poroko med nosečnostjo sploh nista mislila. Da bo to Petri kasneje prineslo kup težav, pa si seveda tudi nista mogla predstavljati. Janez se je ponesrečil z avtom in je umrl. Otrok se je rodil, matična služba pa Janeza ni mogla vpisati kot očeta, saj oče otroka pred smrtjo ni "priznal". Socialne službe in matični uradi pač ne računajo s tem, da se nesreče dogajajo, da ljudje v starosti, ko imajo otroke, umirajo pretežno zaradi nesreč in ne po naravni poti, zato so zadeve zapletene. Dodatna težava je bila, da je imela Petra bolj malo sredstev za preživljanje, ljubezenska zgodba z njenim Janezom pa je bila tista ne povsem neobičajna zadeva, ko sta bila onadva pač srečna, starši pa so si nadvse želeli, da bi se zveza razdrla. Petre po rojstvu otroka torej ni čakalo navdušenje nesojene tašče in tasta, da sta dobila vnuka, ampak sta se trudila dokazati, da otrok nikakor ne more biti Janezov. Zdaj ko je tehnika toliko napredovala, si je zelo težko izmisliti kaj takega in potem tudi dokazati, ampak Janezova starša sta to poskušala. Petra je morala s tožbo dokazovati, da je Janez res oče in otrok je bil do pokojnine upravičen šele, ko je sodišče Petrini tožbi ugodilo. To pa je kar trajalo in trajalo. Namesto z žalovanjem se je Petra spopadala s hudobijo in birokracijo. Če bi priznanje očetovstva uredila že prej, pa bi se tem neprijetnostim izognila. Tudi marsikatera druga mati, seveda.