čen zaradi koncerta. Prosim, ne bodi huda. Tako sem te pogrešal …« Čutil sem, kako se je počasi umirjala. Obrisala si je solze in se zmedeno nasmehnila. Povsem sem se zbegal. Šepetal sem ji, naj mi oprosti, in se počutil kot popoln tepec. Kajti še zdaleč ji nisem povedal vsega, kar sem želel. Vznemirila se je že ob prvem namigu, da ni vse popolno. Ko sva se odpravljala na koncert, je bilo med nama že vse po starem. Iva se je kot vedno obzirno smejala Janezovim neokusnim šalam in Jakovemu postavljanju. Vendar sem slutil, da nevihta še zdaleč ni mimo. Med koncertom sem jo ves čas gledal in razmišljal, kako naj popravim svoje besede. Odločil sem se, da jo bom po nastopu odpeljal nekam na samo in se ji resnično, iskreno opravičil. Poleg tega sem ji moral razložiti, da nočem več biti umirjen in resen fant. Čas je bil, da jo začnem navajati na spremembe. Izkazalo se je, da ta dan ne bo priložnosti za zaupen pogovor. Jaka me je takoj zvlekel k mizi, kjer nas je čakala pijača. Žulil sem svojo vodo, se oziral naokrog in iskal Ivo. Zagledal sem jo. Prihajala je k nam, s seboj pa je peljala Špelo, tisto punco, ki jo je Jaka označil za debeluško. Od presenečenja bi skoraj izpustil kozarec z vodo. Iva ni imela prijateljic. Jaz sem bil vse, kar je potrebovala. Špela se je izkazala za osvežujočo spremembo v naši družbi. Janez je bil v svojem elementu; osvajal je dve blondinki in zato stresal svoje neslane šale. Špela se je