Pol devetih zjutraj je. Res je malo zgodaj, da svoje mulce pelješ na vrh stolpnice. Ampak moja fanta sta si tako zelo želela, da bi zajtrkovali tu gor, jaz pa jima ne znam ničesar odreči: počutim se krivega, ker sem nogiral njuno mamo. Če vstaneš zgodaj, ne čakaš. Od bombe leta 1993 so v pritličju potrojili kontrolo dokumentov, za službo moraš imeti posebne priponke in varnostniki se nič ne zajebavajo, ko ti pregledujejo torbo. Jerry je s svojim Harry Potter pasom celo sprožil piskalico za zaznavanje kovin. V high-tech atriju diskretno šušljajo vodnjakci. Za breakfast je treba rezervirati: v spodnji recepciji Windows on the World povem svoje ime. »Good morning, my name is Carthew Yorston.« Takoj ta prava atmosfera: rdeča preproga, trak iz zvitega žameta, privat dvigalo. V tem kolosalnem preddverju dimenzij železniške postaje (30 metrov višine) ima sprejemnica za restavracijo funkcijo šalterja za prvi razred. Super ideja, da smo se zmigali pred rushom. Manj se čaka za pogled skozi teleskope (noter daš 25 centov in že si lahko ogleduješ vse tajnice, ki se zgrinjajo v sosednje buildinge, napopane na svoje mobije, stisnjene v svoje svetlosive hlačne kostimčke, natrajnane, v supergicah, s štiklami, zatlačenimi v fake Prada torbice). Tole je zdaj prvič, da grem do vrha World Trade Centra: moja mulca sta neskončno uživala v hitrih dvigalih, ki prvih 78 nadstropij obvladajo v 43 sekundah. Tako hitro šibajo, da čutiš, kako se ti srce dvigne v prsnem košu. Sploh ju nisi mogel več spraviti iz Sky-lobbyja. Po štirih vožnjah gor in dol sem se moral malo razjeziti: