Čeprav sem računalnikar, me ni mogoče šteti med pristaše novotarij, ne poklicno ne sicer. Srednje- in osnovnošolska mladina je bila, menim, enako srečna (ali nesrečna, če hočete), ko je na avtobuse hodila brez mobilnega telefona. Avtomobili v mestu so v 95 % primerov nepotrebna navlaka, v preostalih 5 % pa potrebna navlaka. Nasploh se lahko pridružim babici, ki meni, da je bil edini koristni izum novega veka pralni stroj. Le še mikrovalovno pečico bi dodal na spisek. Enako sem usmerjen, ko gre za računalniške novosti. Pod DOS-om obratujočega Turbo Visiona sem se resda dobro naučil šele, ko so vsi drugi že odpirali Okna. Zdaj sem se sicer preselil pod Okna, a moji programi še vedno in brez izjeme tečejo v preprostem okencu z dosovo ikonico levo zgoraj in brez gumbov in te šare v njem. Povedati torej hočem, da se ne zaženem za vsakim prerokom, ki napoveduje nesluten in, predvsem, nepozaben prodor nekega novega okolja, orodja, kosa opreme, jezika ... Ko pa se me kaj novega le prime, je to vsekakor dovoljšnja redkost, da si zasluži nekaj več pozornosti.