Prisluhnimo šepetanju barv. Prisluhnimo šepetu lastnih misli, prisluhnimo šepetu stvarstva. Prisluhnimo stvarem, prisluhnimo duši in jo nato z božanjem tišine pomirimo, ja, mirimo se in mirimo stvarstvo, dokler vse dokončno ne obmolkne, dokler vse ne odpre svojih dlani, dokler se vse ne razpre, in takrat nas bo zajela blažena tišina, večna tišina, blaženost sama. Prelili bomo svetlobo v skupno čašo in jo razprli proti nebu, proti univerzumu, kot cvet, ki plava na vodi, kakor drevesa in trave in oblaki in ptice, in tako, samo tako bomo stopili na zlato cesto resnice, ki je tišina. Tako jo bomo ugledali, tako jo bomo začutili, in ko smo enkrat na njej, smo odrešeni, stvarstvo se odpre za nas, nas sprejme vase, mi postanemo del njega in ono postane del nas, vse pa večnost sama; zberimo moč in se potopimo v tišino, enkrat samkrat, potopimo se, kajti zatem ne moremo več zgrešiti, ne, pot se cepi samo v brenčanju misli, v brenčanju jezika, v brenčanju besed, ko pa odvržemo to nepotrebno navlako, ko izplavamo iz histerije čvekanja, iz rojev poblaznelih misli, tedaj se potopimo v tišino, tedaj je pot ena sama, ni mogoče skreniti, ni mogoče spregledati, ni mogoče več spregovoriti, ne, takrat je mogoče samo še vedeti.