Evropska politika konkurence je skupek instrumentov, ki zagotavljajo, da se v pogojih tržnega gospodarstva ohranjata svoboda izbire in enakost tržnih subjektov, in je kot taka njegova osrednja sestavina. Je ena od politik, ki se najbolj neposredno odražajo v splošni dobrobiti potrošnika, in sicer v podobi znižanja cen, povečevanja izbire, dostopnosti izdelkov. Njena naloga je zaščita skupnega trga pred omejevanjem konkurence. To pomeni, da sodijo pod njen drobnogled vsa potencialno omejevalna dejanja, ki bi lahko prizadela trgovino med državami članicami. Pravni temelji za izvajanje evropske politike konkurence so urejeni v Pogodbi o Evropski skupnosti in nekaterih predpisih sekundarne zakonodaje, kot je npr. Uredba o združitvah. Konkurenčna politika EU ima natančno določen cilj: zaščito in razvoj prave konkurence na skupnem trgu. Za izvajanje evropske politike konkurence je pristojna Evropska komisija, ki nekatere zadeve rešuje v sodelovanju s pristojnimi organi in sodišči držav članic, ponekod pa ima celo izključno pristojnost (to velja predvsem za področje nadzorov nad združitvami podjetij in nad podeljevanjem državnih pomoči, kjer je centralni nadzor neobhodno potreben). Za izvrševanje svojih funkcij ima široka pooblastila, na področju varstva konkurence segajo od predhodnega nadzora sporazumov med podjetji, izvedbe preiskovalnih postopkov, izrekanja prepovedi sporazumov oz. izdajanja nalogov za prenehanje izvajanja omejevalnih ravnanj, izrekanje glob (v višini do 10 odstotkov celotnega prometa kršitelja, v nekaterih primerih, npr. Volkswagen, so kazni že presegle 100 milijonov evrov), medtem ko lahko na področju državnih pomoči odredi takojšnjo vrnitev dodeljene pomoči. Vzporedno z evropskim sistemom obstajajo tudi sistemi varstva konkurence v posameznih državah članicah, ki pa se uporabljajo za omejevalna ravnanja, ki ne vplivajo na trgovino med državami članicami, temveč le na trg ali del trga v državi. Evropska politika konkurence se nanaša na štiri poglavitne sklope dejavnosti: • preprečevanje omejevalnih sporazumov in prepoved zlorabe prevladujočega položaja, • nadzor nad združitvami podjetij, • odprava državnih monopolov, • nadzor nad podeljevanjem državnih pomoči. 1. Preprečevanje omejevalnih sporazumov in prepoved zlorabe prevladujočega položaja, ki se nanaša na neupravičeno pridobivanje ali zlorabo tržne moči Horizontalni sporazumi so sklenjeni (včasih v največji tajnosti) med konkurenti, ki tovrstne dogovore npr. o delitvi, parcelizaciji trga ali pa o določitvi cen za svoje proizvode sklepajo v izogib konkurenčni tekmi. T.i. kartelni sporazumi predstavljajo najbolj grobo izkrivljanje konkurence, saj dejansko vzpostavljajo monopol in svojim članom omogočajo ogromne zaslužke, prav zaradi tega pa so predmet posebno poostrenega nadzora s strani Evropske komisije in organov za varstvo konkurence v državah članicah. Izjeme so