Okvare torej lahko razdelimo v dve skupini: v prve, za katere je neposredno odgovoren tisti, ki avtomobil uporablja, in na druge, za katere odgovarja proizvajalec. Oboje številne neodvisne institucije po svetu (pa tudi proizvajalci sami, vendar teh informacij v javnosti ni, razen ko gre za tako imenovane vpoklice, torej za napake, ki lahko ogrozijo varnost potnikov) spremljajo statistično, a jih je pri tem med seboj težko ostro razmejiti. Prijemi so različni, pretežno pa so mejo določili v starosti avtomobila. Tja do enega leta starosti avtomobila spremljajo napake proizvajalca, prek enega leta pa opazujejo zanesljivost avtomobila, ki je (bolj ali manj) odvisna od vzdrževanja. Pa vendar pride prav pri slednjem do dodatnih zapletov, ki precej vplivajo na celotno sliko. Praviloma kupujejo cenejše avtomobile manj premožni ljudje, ki namenjajo manj denarja rednemu vzdrževanju, kar se seveda neposredno odraža pri pogostosti pojavljanja napak. To pomeni, da za samo okvaro ni nujno odgovoren proizvajalec, ampak v veliki meri tudi lastnik avtomobila. Kolikšno je razmerje odgovornosti, je v teh primerih seveda nemogoče ali vsaj zelo nehvaležno določati.