Pri tem je namreč potrebno izhajati iz spoznanja, da so v Evropi procesi regionalizacije tudi znotraj relativno majhnih držav ter uveljavljanje - zlasti etnično pogojenega - kulturnega pluralizma postali pomembna kulturna vrednota ter tudi razvojna oziroma civilizacijska pridobitev. Da bi bil takšen razvoj posamezne nacionalne kulture mogoč, je potrebno ustrezno zasnovati in oblikovati tudi model organiziranja in upravljanja v kulturi. Takšen model v kulturno pluralni skupnosti mora biti vsaj do te mere decentraliziran, da omogoča soobstoj in sožitje različnih kultur ter njihov avtonomen razvoj; posameznim etničnim skupnostim, ki so praviloma nosilke etnično pogojenega kulturnega pluralizma, mora takšen model omogočati tudi ustrezen vpliv na oblikovanje nacionalne kulturne politike ter na celovit kulturni razvoj določene etnično in kulturno pluralne skupnosti. Izhodišča in temeljna načela nacionalne kulturne politike in razvoja kulture v etnično in kulturno pluralnih skupnosti, ki se morajo neposredno odražati tudi v modelu organiziranja in upravljanja v kulturi ter v njegovih mehanizmih in inštitucijah, so tako zlasti: strpnost in pozitivno vrednotenje kulturnega pluralizma; samostojnost in avtonomnost posameznih kultur ter njihovo sožitje, sodelovanje in prepletanje; vloga in neposredno sodelovanje skupnosti, ki so nosilke posameznih (etničnih) kultur, v procesih oblikovanja kulturne politike in odločanja o njej, ter zlasi njihova odločilna vloga pri oblikovanju mehanizmov, ki naj omogočajo avtonomnost in neoviran razvoj posameznih kultur.* Takšna izhodišča in temeljne predpostavke se vse bolj uveljavljajo pri oblikovanju (nacionalne) kulturne politike in konkretnih modelov in mehanizmov organiziranja in odločanja v kulturi v posameznih etnično in kulturno pluralnih skupnostih, v vse večji meri pa se takšna izhodišča uveljavljajo tudi v politični praksi in v celotnem političnem sistemu takšnih držav. Kot dva od tipičnih primerov bi lahko navedli Belgijo in Španijo.