Resnično, od «izuma” etike in «izuma” jezika dalje živi človek v dveh svetovih: v naravnem svetu in v umetnem, recimo mu kar, virtualnem svetu. Virtualni svet ni domislica najsodobnejše računalniške tehnike, ki nam prek ekrana, posebnih očal za gledanje v treh dimenzijah in slušalk, pričara umetno okolje, ki je tako prepričljivo, da bi ga lahko zamenjali za naravno. Virtualni svet je nastal v tistem trenutku, ko smo med svet in za zaznave odprto duševnost postavili koncept, na koncept pa obesili besedo. Tako smo ustvarili kompleksen stikalni sistem, kjer smo z izgovarjanjem ustreznih besed v ustrezni stavčni povezavi prižigali v duševnosti sogovornika koncepte (pojme oz. predstave) in ga tako premikali v njegovem virtualnem svetu. Komunikacija je namreč v bistvu mogoča samo med virtualnimi svetovi. Naravni svet preprosto je in ne more neposredno komunicirati. Če hočem komu sporočiti, da je predmet med nama miza, tega ne morem storiti neposredno s to mizo, temveč z besedo «miza”, ki v obeh prižge podoben koncept mize, se pravi virtualno mizo. Tako se na virtualni ravni sporazumeva, da gre za mizo. Nadnaravni svet, ki se zdi, da lahko komunicira, za nas v glavnem še ne obstaja, predvsem pa nam ni razpoložljiv. Zato si pomagamo s svetom, ki je nekje vmes: z virtualnim svetom, ki hkrati komunicira in nam je hkrati dostopen in razpoložljiv.