Zakon o uresničevanju načela enakega obravnavanja (ZUNEO) je krovni zakon, ki vzpostavlja izjemno široko zaščito pred diskriminacijo, saj prepoveduje posredno in neposredno diskriminacijo ter nadlegovanje na osnovi katerekoli osebne okoliščine na kateremkoli področju družbenega življenja. Načelo deljenega dokaznega bremena je najpomembnejša procesna novost, uvedena z ZUNEO in dvema direktivama. Načelo predvideva, da mora domnevna žrtev diskriminacije zgolj navajati dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je bila kršena prepoved diskriminacije (navesti mora na primer osebno okoliščino, na osnovi katere je bila domnevno diskriminirana). Zatem je dokazno breme preneseno na domnevnega kršitelja, ki mora dokazati, da ni diskriminiral. Splošno pravilo o dokaznem bremenu v civilnih sodnih postopkih pravi, da je vsaka stranka dolžna dokazati dejstva, ki jih zatrjuje. Deljeno dokazno breme pa pomeni, da domnevni žrtvi, ki zatrjuje, da je bila diskriminirana, tega ni treba storiti v celoti, saj se breme dokazovanja prenese na kršitelja. Razlog za takšno ureditev tiči v dejstvu, da je diskriminacijo izjemno težko dokazati, saj se po navadi dogaja med štirimi stenami, na štiri oči in brez prič, kršitelj pa je običajno močnejša stranka v sporu, zato se dokazno breme prenese nanj. To načelo je pomembno pri dokazovanju diskriminacije predvsem v sodnih, pa tudi v upravnih in izvensodnih postopkih. Načelo deljenega dokaznega bremena ne velja za kazenske postopke in za postopke zaradi prekrška. Pri slednjih namreč velja splošno pravilo kazenskega prava, da je breme dokazovanja na strani tožilstva oziroma prekrškovnega organa in v nobenem primeru ne more biti preneseno na obdolženca, četudi gre za domnevnega kršitelja v primeru diskriminacije.