V razpravi o posameznih členih in vloženih amandmajih so članice in člani odbora ter vabljeni največ pozornosti namenili predvsem predlaganim rešitvam predloga zakona, ki so se nanašali na pomen izrazov, predvsem na posredno in neposredno diskriminacijo, na zagotavljanje pravic določene skupine invalidov po uradni dolžnosti, uporabo in prilagoditev objektov v javni rabi, imenovanje članov v Svet za tehnične pripomočke, primerno prilagoditev v javnih prevozov, klicnemu centru za osebe z okvaro sluha, imenovanje članov v Svet za invalide Republike Slovenije, kazenskim določbam in rokom za primerno prilagoditev. Obsežnejša razprava pa je potekala predvsem v določbah 3., in 7., pa tudi 18. člena in o vloženem amandmaju, s katerim je predlagano, da predstavnike reprezentativnih in drugih invalidskih organizacij v Svet za tehnične pripomočke predlaga Vlada Republike Slovenije in ne Nacionalni svet Invalidskih organizacij Slovenije, kot je bilo prvotno predlagano. Zakonodajno-pravna služba je namreč v pisnem in ustnem mnenju opozorila na nedoločen pravni status te organizacije po Zakonu o invalidskih organizacijah. Iz 25. člena tega zakona namreč izhaja, da gre za prostovoljno združenje invalidskih organizacij, za katero niti zakon ne določa, da je pravna oseba. Glede na to prostovoljno naravo združevanja je sporno, da se obravnava taka organizacija kot monopolna, torej kot edina svoje vrste, ki se lahko ustanovi, kar niti ne izhaja iz določb Zakona o invalidskih organizacijah. Zato je Zakonodajno-pravna služba menila, da je svoboda združevanja vključuje pravico ustanavljanja več istovrstnih organizacij, ki temeljijo na svobodi za dosego določenega cilja.