Jaz vas lepo prosim, ponovno apeliram, v invalidskih organizacijah, ki so združene v okviru Nacionalnega sveta invalidskih organizacij Slovenije smo v okviru 3. seje Upravnega odbora prečesali zakon in smo podprli dikcijo, tako kot je pred vami predložena s strani Vlade Republike Slovenije. In tu bom naredil navezavo na razpravo gospoda Šuštaršiča. Če pustimo v predlogu zakona definicijo posredne in neposredne diskriminacije, ravno tako tudi opustitev razumnih prilagoditev kot obliko diskriminacije, ta definicija in distinkcija nima nobenih finančnih posledic, spoštovane gospe in gospodje, in ne uvajamo v tem predlogu zakona, če boste glasovali proti amandmaju, nečesa, kar je novega, nečesa, kar že ni zapisano. Predlog vladnega besedila enako dikcijo uporablja kot v zakonih, ki sem jih prej našteval. Pomeni samo boljšo preglednost in jasnost, do kakšnih oblik diskriminacije lahko prihaja v primeru invalidnosti. Drži načelo, o katerem je govorila predstavnica Zakonodajno-pravne službe, da seveda dikcija 14. člena Ustave omogoča razumevanje posredne in neposredne diskriminacije in morebiti tudi opustitev razumnih prilagoditev, tako kot je zapisano. Ampak vprašal vas bom sedaj, ne samo retorično, tudi vsebinsko. Leta 1948 je bila sprejeta Konvencija o človekovih pravicah v Združenih narodih. Zakaj so Združeni narodi sprejemali nove konvencije, specializirane konvencije? Za pravice otrok, za pravice invalidov, na področju rasizma in tako naprej. Če ne bi življenje pokazalo potrebe po natančnejši definiciji, kje lahko pride in kako lahko pride do kršitve človekovih pravic, teh specializiranih konvencij ne bi imeli. In verjemite mi, jaz upam, da me ne bodo demantirali predstavniki drugih invalidskih organizacij, ki niso vključene v Nacionalnem svetu, da se z mojim izvajanjem danes tu strinjajo. Hvala lepa.