Rad bi povedal, da je veliko število invalidov sodelovalo v delovni skupini pri oblikovanju predloga besedila, ki ga je vlada vložila v proceduro. Seveda, besedilo, ki je bilo vloženo ni kar tako iz trte izvito nastalo, ampak je nastalo z določenim namenom. V uvodu temu zakonu je tudi jasno zapisano, da predlog besedila zakona upošteva tudi mednarodne dokumente. Tukaj se posebej nanaša na konvencijo o pravicah invalidov, ki je bila sprejeta v Državnem zboru aprila leta 2008 ter na direktivo Evropske unije s številko 2000/78. Oba dokumenta, ki sem ju tukaj navedel eksplicitno naredita distinkcijo med posredno in neposredno diskriminacijo. Istočasno konvencija tudi natančno navaja v svojem 2. členu, tretji odstavek, da diskriminacije zaradi invalidnosti vključuje vse oblike diskriminacije, tudi odklonitev primerne prilagoditve. Amandma, ki so ga vložile koalicijske stranke predlaga na osnovi mnenja Zakonodajno-pravne službe odpravo distinkcije med posredno in neposredno diskriminacijo ter brisanje dikcije, da pomeni opustitev razumne prilagoditev ravno tako diskriminacije. Odkrito vam moram povedati, že vse moje življenje, kar ga profesionalno opravljam in tudi kot prostovoljec pred mojim profesionalnim udejstvovanjem, je vezano na življenje in delo invalidov. Verjemite mi, da danes v 21. stoletju ni nikogar, nikogar, ki bi neposredno invalidu v obraz rekel, da ga diskriminira zaradi tega, ker je invalid. Večina oblik diskriminacij je posredne oblike. In opustitev distinkcije v 3. členu da lahko prihaja do diskriminacije zaradi posredne ali neposredne oziroma da lahko prihaja do posredne oziroma neposredne diskriminacije, pomeni škodo za slovenske invalide. Večino diskriminacije je posredne. Kaj to pomeni? Recimo, v primeru razpisa delovnega mesta je lahko ena od zahtev tudi recimo lastništvo vozniškega dovoljenja.