Najbolj pa se bojimo zlomov zgornjega dela stegnenice – zlomov kolka. Vsi drugi osteopo-rotični zlomi večinoma povzročajo nekajtedensko močno bolečinsko fazo, nato pa se stabilizirajo v deformiranem položaju, zlomi kolka pa na drugi strani neposredno ogrožajo bolnikovo preživetje. V literaturi sem našel angleški pregovor v knjigi, zapisan na začetku 20. stoletja, ki se v prevodu glasi nekako tako ‘človek pride na svet skozi ožino na medenici, svet pa zapusti skozi vrat stegnenice’. Veljalo je, da po zlomu kolka človek ne preživi več kakor nekaj tednov, praviloma zaradi usodne pljučnice, ki nastopi pri nepokretnem bolniku. Danes zlome kolka agresivno zdravimo tako, da jih operiramo z močnimi sklepnimi vsadki ali osteosintetskimi materiali tako, da bolnika že naslednji dan po operaciji postavimo na noge in učimo hoditi z berglami. Le tako nudimo večjo možnost pre-živetja, da se človek izogne zapletom, ki sicer povzročijo smrt - pljučnici, vnetju sečil, globoki venski trombozi itd. Približno tretjina bolnikov, ki doživi zlom kolka, ne preživi prvega leta po operaciji, druga tretjina ne doseže takšnega gibalnega standarda, kakor so ga imeli pred nezgodo in ostanejo priklenjeni na invalidski vo-ziček ali morajo uporabljati bergle, le preostala tretjina se lahko nadeja kompletne telesne, du-ševne in socialne rehabilitacije.