dišal, da sva ga z možem pojedla kot najbolj razkošno kosilo. O vsem tem sem Vam hotela napisati, pa je bilo na kartici tako malo prostora in še za točen naslov nisem vedela. Pa tale beseda, tale beseda, ki sem jo nosila v srcu, oprostite, gospod profesor, tale beseda ni hotela na papir, tole lahko človeku izrečeš, samo ko mu stisneš roko in ga gledaš v oči. Vas pa tu ni bilo, da bi Vam enostavno rekla: zdaj sem razumela. Kartico sem odposlala, vrnila sva se domov in na vse sem pozabila. Samo moj mož se je nekega dne vrnil iz službe in ves prevzet govoril o priletnem gospodu, ki je v openskem tramvaju pripovedoval o cvetju in nepokošeni travi na svojem vrtu. Pa je rekel, da še nikogar ni slišal s tako ljubeznijo govoriti o travah, o njih vonju, o njih plesu v vetru, o pomladi in o naravi. “Nekaj posebnega je v tem človeku, pokončen je, ponosen, neka lepota je v njem, da so ljudje kar poslušali”, ga je očaralo. Povedal je, da je govoril sicer v italijanščini, a s slovenskim naglasom, da zagotovo živi na Opčinah in da mora biti nekje blizu osemdesetim. Vprašala sem ga še, če se nika republike. Nad vsem pa lebdi teža odsotnosti človeka. Fotografski dokumenti prostorske realnosti pri Branku Cvetkoviču nastajajo pod naslovom En Face, kjer se avtor s strogo objektivnostjo do upodobljenega loteva