Biotska raznovrstnost. Čeprav je upornika Holzerja, najbolj znanega avstrijskega kmeta, uspeh tako prevzel, da pred privrženci in občudovalci nastopa skorajda kot prerok, mu je treba priznati, da je Krameterhof zares nekaj, kar je vredno videti. Namesto ogromnih plantaž enako visokih in debelih smrek, ki jih, kadar privrši čez Ture, kot domine podira orkanski veter, se pri Holzerju razrašča zelena džungla. Nepokošene trave in zrelo sibirsko žito se upogibajo v rahlih sapicah, jesenska jabolka in češnje zorijo v zavetju bukev, gabrov in brez. Strme bregove prerašča grmičevje, na zavetnih, osončenih krpah gole zemlje pa rastejo paradižniki, buče in jajčevci. Sepp Holzer ne kosi, ne žanje, ne gnoji, ne obrezuje, ne namaka in ne pleve, trdno prepričan, da lahko rastline, če so v pravi in predvsem pestri družbi, same poskrbijo zase. Tudi orje in brana ne, ker ima za to čredo prašičev, čez poletje tja do osemdeset živali, ki to delo opravijo namesto njega, in to tako temeljito, da lahko v razrito zemljo posadi krompir. Tudi v umetnih ribnikih, ki jih je čedno natresel po terasah, je tolikšna biotska raznovrstnost, da se ribe, raki in polži prehranjujejo sami – drug drugega žro, dokler niso pojedeni tudi sami. Če ne verjamete, pojdite pogledat: do Krameterhofa je iz Ljubljane komajda kaj več kot tri ure vožnje, za ogled pa vam tudi ne zaračunajo več kot 30 evrov.