Pričujoče pesmi smemo brez slabe vesti in predsodkov imenovati ljubezenske, po malem celo erotične. Vendar nas ne zanima varno stanje brez izpostavitve – brez tveganja je tudi pesniški poklic zgolj neokusna šala. O izzivu govorim, ki se umika predvidljivosti. Če sem že omenil prav to, predvidljivost namreč, tudi posamič v tem pesemskem sklopu, se zdijo pesmi kot zavestna priprava na presenečenja, na preobrate, na tako rekoč haikujevske paradokse. Kot po eni strani izjava: »Dovolj je let ptice nad poljem, da si spet moj ječar.« In kot na primer hudomušna trditev: »Tudi zaradi mene bo kakšen las posrebren.« Ne nazadnje je tudi sama motivna dinamika kljub osrediščenosti s čustvenimi, podoživljajskimi izpovedmi ves čas v vzgonu: njen moški prihaja, njen moški odhaja, tista vmesna ostajanja, v katerih naj bi bil prostor za razvoj odnosa, pa slikovito razpadajo v drobce vzhičenj in očitkov, odvisnosti in odslavljanja, predaj in napadov, vročice in hladu. Pesnica bolj ali manj z vsako pesmijo izsnuje pripoved. Ob tem je omemba slogovno bogate govorice in občutljivo prečiščenega jezika skoraj odvečna.