Slab ponaredek zato, ker s svojo prvo, slabo zaigrano predstavo užaljenega pravičnika pred sodiščem svojemu zatajenemu idolu ni segel niti do kolen, pa tudi zato, ker Milošević nenehno ponavlja bedasto floskulo o nepriznavanju sodišča. Slobo bi namreč to isto ponovil tudi na morebitnem sojenju v Beogradu, kajti v razmišljanje družine Milošević je vgrajen temeljni postulat, da je edino sprejemljivo sodišče samo tisto, ki ga je postavilo, določilo, izsililo ali izbralo vodstvo socialistov ali julovcev. Od oktobra lani pa v Jugoslaviji zanj ni sodišča, ne partijskega in še manj narodnega (narod je Slobo!), ki bi mu lahko sodilo za karkoli. Za zločine proti človeštvu pa niti v sanjah ne. Zato pa bi se lahko sojenje spremenilo v novo eksplozijo nacionalnega napuha. Tega se zaveda tudi Đinđić (Koštunica še ne), zato ga je raje poslal na Nizozemsko. Tam bo s svojo igro vendarle manjši svetnik in mučenec kot doma, kjer imajo pomembnejša opravila. Znebiti se je treba težke Miloševićeve socialne, politične in ekonomske dediščine.