»Vedno sem si znal razdeliti čas, tako da redko pridem v časovno stisko,« potrdi, in kaže si zapomniti njegovo radikalno ugotovitev, da tisti, ki nenehno ponavljajo, da nimajo časa, v resnici zelo malo delajo. Urnik iz njegove mladosti, ki je bila razpeta med baletom in študijem medicine, se še v današnjih časih, ki naj bi jih zaznamoval neznosno hiter življenjski ritem, zdi misija nemogoče. Če ga ne bi odlikovala še stroga samodisciplina, bi bil stežka tako uspešen. »Zjutraj sem obiskoval predavanja in vaje na fakulteti za medicino, okrog 11. ure sem odšel na baletne vaje v Opero, ob 14. uri sem bil že v baletni šoli, popoldne pa sem se vrnil na fakulteto. Zvečer je sledil še nastop v predstavi, če je bila na sporedu. In naj spomnim, da smo včasih odplesali čez sto predstav na leto. A je vse skupaj kar šlo, tudi potem, ko sem že imel družino,« pove sogovornik, ki se rad spominja tistih čudovitih časov, ko je občinstvo na oder pošiljalo darilca in rože, pred operno hišo pa čakalo na avtograme svojih izbrancev. »Da ne govorim, kako so nas sprejemali na gostovanjih po Italiji,« je še natančnejši nekdanji baletni plesalec, ki je leto 1953 proslavil z dvema diplomama; na fakulteti za medicino in na Baletni šoli v Ljubljani.