Med vožnjo domov sem si v glavi vrtel film o minuli tekmi in si nenehno ponavljal mučen prizor s Timothyjem, ko je žoga udarila ob prste njegove rokavice in se odkotalila do ograje. Potem sem naenkrat podoživel igro, ki sem jo igral jaz med drugim letom tekmovanja v mali ligi, star komaj deset let. Napravil sem dve napaki med igranjem na drugi bazi in obe napaki sta bili usodni za ekipo. Na koncu so naši Angeli izgubili s 3 proti 1 zaradi mene. Ko so vsi zapustili igrišče, sem odšel nazaj na travo za drugo bazo, se usedel na tla in jokal. Ne spominjam se, kako dolgo sem sedel tam, a bilo me je preveč sram, da bi odšel domov in povedal očetu, kaj se je zgodilo. Končno, ko je bila že skoraj tema, sem videl senco starega kombija, ki se je pripeljal na parkirišče in razsvetlil ograjo z dolgimi lučmi. Kmalu sem zaslišal znani glas, poln ljubezni in razumevanja. Dejal mi je: »John, mislim, da je čas, da odideva domov.«