V Gothiki je nenehno noč. Dan tu ne pride niti po neprespani noči. In tudi namesto luči imajo očitno napravo, ki dela temo. Gotski svet pač - nič se ne vidi. Bolje rečeno - zdi se, kot da hoče film za vsako ceno skriti, kaj se v resnici dogaja. In da bi bil odgovor na vprašanje whodunit še težji, nenehno dežuje. In to povsod, no, predvsem kakopak tam, kjer se giblje dr. Miranda Grey (Halle Berry), psihiatrinja, ki lahko že po nekaj minutah reče to, kar je v Šestem čutu rekel oni mali: "I see dead people!" Toda še preden reče Shock Corridor, je že zaprta v umobolnici, ki izgleda tako, kot da jo fura Satan, ki je izklopil elektriko - in vklopil heavy metal. Mirando - vso amnezično, paranoično in obtoženo umora svojega moža, dr. Douga Greyja (Charles S. Dutton), sicer direktorja umobolnice, v kateri obtiči - obsede duh (bejba iz Kroga, če naj bom specifičen), ki potrebuje njeno pomoč in ki v paranormalnih vicah verjetno drugim duhovom teži z repliko: "Vidim žive ljudi!" Ko vidite, kaj Mirandi počne ta furijasti duh, ki se hoče maščevati svojim morilcem, se vam zdi čudno, da je ne igra Linda Blair. Bondovo dekle je namreč kmalu videti tako, kot da je prišla na avdicijo za Bal smrti. To, da psihiatrinjo zaprejo med njene nekdanje pacientke, sicer rahlo naelektri staro modrost o zabrisanosti meje med "norostjo" in "racionalnostjo", ker pa ima med njenimi pacientkami največ besede Penélope Cruz, ultimativna lacanovka, ki pravi, da jo je posilil Satan ("Lahko ima moje telo, toda nikoli ne bo imel moje duše"), in ki angleščino lomi tako fonetično "ezopsko", da jo komaj razumete (hja, zdi se, da le nadomešča temo in dež), je jasno, da bo intenzivnost "skrivanja" - tega maskenbala - v obratnem sorazmerju z banalnostjo "razkritja".