Dokončna verzija Iztrebljevalca (Blade Runner), znanstvenofantastičnega filma noir režiserja Ridleyja Scotta, je že sedma, odkar je bil film leta 1982 posnet. Verzija, ki je bila premierno prikazana na letošnjem filmskem festivalu v Benetkah in je zdaj na voljo na DVD tudi v Sloveniji, je pravzaprav prva, s katero je Scott popolnoma zadovoljen. Slika in ton sta izvrstno restavrirana; napake in neskladnosti v zgodbi so popravljene, tako kot tudi posebni učinki (na primer: digitalno so izbrisali kable, ki dvigajo leteče avtomobile), in nekaj stavkov dialoga se razlikuje od najbolj znane prejšnje verzije (zavajajoče poimenovane režiserjeva verzija) iz leta 1992.Prvotni neuspeh Iztrebljevalca je mogoče deloma pripisati temperamentu in okusu časa, v katerem je nastal. Lov policista Ricka Deckarda (igra ga Harrison Ford) na umetna bitja – replikante – v Los Angelesu prihodnosti, ki je hkrati živahen in prazen, ni pridobil občinstva v letu, ko je Spielbergov pomirjevalni Vesoljček E. T. dal ton znanstveni fantastiki. Iztrebljevalec je zavestno in vidno črpal iz filma noir, in to prek ponovno oživljenega noirja sedemdesetih let, še posebej iz Taksista (Taxi Driver), urbane nočne more Martina Scorseseja. V svetu filma noir, kot je zapisal pesnik in kritik Nicholas Christopher, so »protagonist, antagonist in vsi med njima na isti spolzki strmini, ki vodi v pekel – nekateri malo višje, nekateri nižje«. Hollywood pa si je v osemdesetih let prejšnjega stoletja prizadeval za moralno jasnost. Če je junak nekoga ubil, potem je moralo biti jasno, da si je ta to zaslužil in da je junak le storil tisto, kar junaki morajo. To je bilo najmanj vprašujoče desetletje v zgodovini Hollywooda. Leta 1982 ni bilo veliko takih, ki bi bili pripravljeni spremljati Harrisona Forda – Hana Sola iz Vojne zvezd in Indiane Jonesa –, kako depresivno blodi skozi dež, izgubi vse, pretepe žensko in jo ustreli v hrbet. Nemiren in spremenljiv Rutger Hauer v vlogi Roya Battyja, vodje replikantov, in neizbrisna prisotnost Daryl Hannah v vlogi njegove ljubice Pris onemogočijo preprosto identifikacijo z junakom. Privlačnost Iztrebljevalca je v njegovih degradiranih in peklenskih podobah velemesta. Začne se že s prvim kadrom, v katerem nas kamera vodi čez mračno urbano industrijsko pokrajino, v kateri rafinerije bruhajo ogenj, v prizor, ki je nevzdržno čudovit v svoji grdosti. Film išče lepoto tako v umazaniji umirajočega mesta kot v svetlobi, ki pada na žensko, ko kadi, in ki osvetli njen beli vrat, medtem ko je njen obraz napol skrit med sencami. Film najde lepoto v pisanem odsevu neonskih luči na mokrih ulicah in v snopih svetlobe, ki prebadajo notranjost nekoč imenitnega hotela, ki zdaj propada.Iztrebljevalec najde utrip velemesta v spoju kadra osamljenega moškega z viskijem v roki na balkonu visoko nad mestom s kadrom ženske, femme fatale, ki ubira korak skozi meglene ulice, posute s smetmi, in ki jo osvetljujejo kričeče luči kina. Povezuje ju Vangelisova elektronska blues glasba; glasba, ki je tako temačna in razsežna kot mesto, v katerem se bosta njuni usodi kmalu srečali.Scottov senzualni prikaz brezčutnega mesta, mešanje hladnega in fatalistično romantičnega v sliki in zvoku, je bil tako najbolj zaslužen za naraščajočo popularnost in vpliv Iztrebljevalca. Film se je pojavil na videokasetah v času videobooma v zgodnjih osemdesetih prejšnjega stoletja. Kljub prvotnemu neuspehu je postal najbolj vpliven film desetletja. Njegove čemerne ulice, vedno mokre in osvetljene z neonom ter s pridihom nedoločene apokaliptičnosti, na katero vsi junaki delujejo navajeno, so vplivale na oblikovanje videospotov, spremenile podobo risanega filma, predvsem na Japonskem, in pustile sledove v delih številnih režiserjev, tako različnih, kot so Lars von Trier, David Fincher in Guillermo del Toro. »Dež v vseh mojih filmih prihaja iz Iztrebljevalca,« pravi del Toro. Mesto, nad katerim nenehno dežuje in po katerem se preganjajo in odkrivajo svojo človečnost Deckard in njegovi antagonisti, je zmes velikih filmskih mest: nebotičniki in leteči avti iz Metropolisa, živahen, prenatrpan orientalizem Šanghaja Josefa von Sternberga, para iz kanalizacije Scorsesejevega New Yorka ter povsod žarki grobe luči, ki spreminjajo junake v silhuete in predirajo skozi žaluzije noirovskega mesta. To je ultimativno mesto noči; mesto, v katerem je vedno noč, in čeprav se nam enkrat prikaže sonce, njegovi žarki nikoli ne sežejo do ulic. Los Angeles leta 2019 je kot ostanek nekega ogromnega neuspelega ideološkega in družbenega podviga, ki so ga zapustili vsi, ki so ga lahko. Metropola je prepuščena osnovnemu uličnemu kapitalizmu, delinkventom, oguljenemu jet-setu in policiji. Kot v izvirniku, romanu Philipa K. Dicka Ali androidi sanjajo električne ovce, od katerega film v marsičem odstopa, je to mesto, iz katerega so izginili običajni rituali navadnega življenja. Noirovsko mesto, spet po Christopherju, je »kot otok, samostojen, zaprt in zapirajoči moralni univerzum, ki je popolnoma ločen od tako imenovanega naravnega sveta«. Mesto v Iztrebljevalcu je razširitev prav tistega mesta, ki ga je Robert De Niro z gnusom opazoval skozi šipe svojega taksija v Scorcesejevem filmu.Skupaj s filmi Georgea Millerja o Norem Maxu je Scottov film ustvaril novo podobo postapokaliptičnega sveta v znanstvenofantastičnem filmu in vplival na način, kako film sploh gleda na mesto. Morda tudi, kako mesta sama vidijo sebe, saj je newyorški Times Square z nepreglednimi množicami in ogromnimi videozasloni videti zgolj kot čistejša različica mesta v Iztrebljevalcu. Sam Ridley Scott je v filmih, kot so Dama in detektiv (Someone to Watch Over Me), Črni dež in Ameriški gangster, ki prihaja v kino konec decembra, poskušal gledalca »potopiti« v prave metropole, tako kot je to storil z ogromnim detajlnim mestom, ki ga je zgradil v hollywoodskem studiu za Iztrebljevalca in ki je postalo znano kot Ridleyville. Režiser je sicer potreboval celih 25 let, da je končno prišel do verzije, ki mu je všeč. Odisejada filma je opisana v obširni in neprecenljivi knjigi Paula M. Sammona Future Noir: The Making of Blade Runner. Sammon piše, da so bile reakcije na delovno verzijo filma na predpremierah leta 1982 katastrofalne. Gledalci so v glavnem zavrnili film kot počasen, zmeden in hladen. Producente filma je zajela panika. Prepričali so Scotta, da filmu doda naracijo v offu in srečen konec, ki je deloval kot iz drugega filma (in tudi dejansko je – v zaključno sekvenco je namreč vključil neuporabljene posnetke iz Kubrickovega Šajnanja). Film je tak prišel v kinodvorane, a ga spet niti občinstvo niti kritiki niso sprejeli – slednji so svoje napade še posebej osredotočili na naracijo in happy end. Nekaj daljšo verzijo so prikazovali v Evropi in Aziji, kjer so bili odzivi na film večinoma bolj naklonjeni kot v ZDA. Na ameriški televiziji pa so predvajali zelo cenzurirano različico. Izvirno delovno kopijo filma, za katero je obveljalo, da je izgubljena, so po naključju odkrili v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja. To grobo, nepopolno verzijo so znova pokazali občinstvu leta 1991, v nasprotju z odzivi izpred desetih let pa je tokrat občinstvo film sprejelo. Bil je celo tako uspešen, da so to verzijo restavrirali in jo leto pozneje izdali kot režiserjevo. Ridley Scott je bil tačas preveč zaposlen s snemanjem filma Thelma in Louise in po njem še z epom o Krištofu Kolumbu, zato pri projektu sploh ni sodeloval. Vztrajal je le, da v film vrnejo junakov sen o samorogu, ki nam razkrije, da je tudi Deckard enako umetno bitje kot tista, ki jih lovi. Poleg tega je zahteval, da iz filma umaknejo naracijo in mu vrnejo originalen konec. Ostalo pa je še nekaj napak in nejasnosti, kot na primer, koliko replikantov Deckard pravzaprav lovi. Rečejo, da pet, a vidimo samo štiri. Šele v novem stoletju se je Scott začel zanimati za dokončno verzijo, ki je zdaj tu.Čeprav Iztrebljevalec nikoli ni izgledal ali zvenel tako dobro kot v tej zadnji verziji, je najbolj pomembno, da je bilo tisto, kar je najbolj zapeljivo pri tem filmu, vedno navzoče. Vsi popravki so samo še bolj razjasnili tisto, kar je Iztrebljevalec vedno bil: veliki urbani film in eden največjih filmov o noči v mestu.okončna verzija Iztrebljevalca (Blade Runner), znanstvenofantastičnega filma noir režiserja Ridleyja Scotta, je že sedma, odkar je bil film leta 1982 posnet. Verzija, ki je bila premierno prikazana na letošnjem filmskem festivalu v Benetkah in je zdaj na voljo na DVD tudi v Sloveniji, je pravzaprav prva, s katero je Scott popolnoma zadovoljen.