V Bernikovi podobi izgubljenega sina na prvi pogled dojamemo upodobitev biblijske prilike, in vendar je podoba docela osebna in bi morda lahko prav taka nastala tudi brez misli na Sveto pismo; a nam je vendar ni mogoče dojemati brez njega, ker je v objemu očeta in sina, v podobi vrnitve, že sama po sebi zajeta vsakomur dojemljiva misel, ki zveni iz svete knjige. Odložena pastirska palica pa označuje človeka tudi kot romarja. Človeka so dojemali kot romarja tudi že Ivan Cankar pa Ivan Pregelj ali Stane Kregar in še kdo, po svoje s tragičnim, a notranje prežarjenim Slepcem tudi Jakopič, sinonim zanj pa je tudi ekspresionistični Vidmarjev ali poznejši Mušičev popotnik. V slovenski umetnosti je iščoči in potujoči umetnik že pregovorno romar in človek popotnik, meditacija o njegovi usodi pa se je največkrat prerajala skozi arhaične zgodbe, ki so zakoličene že v Svetem pismu ali še poganskih mitih, ki so vstopili v bajke, in umetniki jim sledijo ter s tem razkrivajo sebe, ali tudi narobe: neštetokrat naletijo nanje, ko sledijo sebi in svojim hrepenenjem. Tako nenehno sledi sebi tudi Bernik, in zato podobe naslavlja le še z datumi ter jih vse bolj pojmuje tudi kot dnevniške liste iz svoje knjige samote, v kateri svečeniško upodablja nenehno iskanje in hrepenenje človeštva po odrešitvi, ki je zajeto tudi v podobi sinove vrnitve v objem Očeta.