Biti učitelj, učiteljica? Zadnje čase je znova v ospredju debata o reformi gimnazije, o preverjanju znanj v osnovni šoli, o kriterijih, ki jih bodo morda kdaj (spet) lahko postavljale fakultete za izbor svojih bodočih študentov. In kljub navidez viharnemu ozračju, ki pretresa učitelje po celotni vertikali, za učitelja še vedno ostaja eno, tisto najpomembnejše. Kako učencu, dijaku, študentu predstaviti snov tako, da jo bo vzljubil, da bo videl tisto, kar je vredno videti. Ob besedici učitelj še vedno pogosto dobimo asociacijo na dolge počitnice, na končevanje pouka že ob 14.00 (!), skratka, v očeh mnogih še vedno nekdo, ki v glavnem koketira s svojimi dijaki, se ima z njimi “čim bolj fajn” in jim mimogrede ponudi še nekaj svojega znanja. A resnica je zelo daleč od tega. V tem kratkem prispevku bi rada najprej na kratko označila, s čim vsem se učitelj v razredu srečuje in pred kakšnimi izzivi stoji dnevno. Končala pa bom z nekaj besedami o biologiji, ki jo sama poučujem na gimnaziji. Učiteljevi izzivi Vsak vstop v razred je nekaj enkratnega. Kako bo ura zaživela, je odvisno od tega, kateri razred poučujemo, ali je to jutranja ali popoldanska ura, katero snov obravnavamo in ne nazadnje tudi od dijakov samih, s kakšno energijo so tokrat vstopili v razred. Seveda je samoumevno, da je učiteljeva odgovornost, ne glede na zgoraj našteto, izpeljati uro čim zanimiveje, da si bodo dijaki že pri uri čim več zapomnili. A raje bi spregovorila o tisti drugi plati, ki je včasih veliko zahtevnejša in je pomembna lastnost učiteljeve osebnosti. Za marsikoga že to ni preprosto, da mora po pet- ali šestkrat na dan stopiti pred 30 ljudi in jim celo uro nekaj razlagati. Držati nit, koncentracijo, spretno vključevati dijake, slediti njihovim vprašanjem, pa kljub temu pripeljati uro uspešno do konca. Naše “občinstvo” je izredno pronicljivo. Hitro sprevidi, ali se pretvarjamo ali govorimo iskreno. Prav tako ves čas sproti ocenjuje raven našega znanja. Nekdo je nekoč zapisal, da sta temelj učiteljeve avtoritete njegova doslednost in brezmejno znanje. Učitelj torej ni le nekdo, ki zna, on mora tudi znati znanje podajati, ob dvoumnih izjavah posameznikov se ne sme zmesti, ne sme biti preveč oseben in če ga kaj prizadene, mora igrati, da se ga ni tako dotaknilo. Ob lastnem neznanju (kar se tudi lahko zgodi) mora to vrzel spretno prestopiti ali pa znati iskreno priznati, da tega pač ne ve. Mora biti izredno potrpežljiv, ko ob siceršnjem pomanjkanju časa za razlago dijaki prav počasi odgovarjajo na vprašanja. Mora znati opaziti dinamiko razreda, spodbujati šibkejše, obvladati uporabo učil, zadnje čase pouk skoraj ne poteka brez IKT (informacijsko-komunikacijske tehnologije) in še bi lahko naštevala. A vse to deluje, če je učitelj izgrajena osebnost, ki iskreno ljubi svoj predmet, ter do svojega znanja in ljudi, ki jim ga posreduje, čuti veliko odgovornost. Tako vidimo, da je v redkokaterem poklicu človekova osebnost tako razgaljena in izpostavljena kot prav pri učiteljskem. Ko na govorilnih urah slišimo za stisko otrok ali njihovih staršev, moramo biti zvesti poslušalci, nevsiljivi in ne preveč pametni, ki znajo iskreno ceniti zaupanje staršev. Včasih je treba zgraditi most med starši in otroki, vmes pa zija strašno brezno. Po drugi strani pa moramo biti umetniki, ki morajo kljub poznavanju hudih razmer doma vseeno trdno voditi otroka v času njegove krize. Čeprav nam je zelo hudo, se moramo včasih vesti, kot da stiske otrok ne poznamo. To si želijo oni sami. Hočejo le, da poznamo njihovo situacijo in da jih imamo radi. Učitelj je tisti, ki prek poučevanja svojega predmeta pove tudi tisto več, ki zna videti onkraj, ki stalno navezuje konkretnost podatkov na njihovo čim širšo uporabnost, ki aktualizira, izziva, provocira in ob vsem tem viharjenju odide domov kot dober oče ali mati, mož ali žena, brat ali sestra, hčerka ali sin. Biologija na gimnaziji Biologija je veda o življenju. To pa je enkratno, neponovljivo, skrivnostno, zapeljivo, včasih nerazumljeno, navdihujoče. Ne moremo prezreti dejstva, da smo kljub tehnologiji in vsesplošnemu napredku od narave vedno bolj ali celo povsem odvisni. Klimatske spremembe, tanjšanje ozonske plasti, poplave in na drugi strani prevelika suša, širjenje škodljivcev, gensko spremenjena hrana, zmanjševanje učinkovitosti antibiotikov, genetske bolezni so le nekatere od tem, ki se odpirajo v zadnjem času in o katerih mora znati učitelj suvereno spregovoriti. V celotni znanosti je prav porast člankov s področja biologije v najimenitnejših svetovnih znanstvenih revijah daleč največji. Učitelj biologije mora vsa svoja znanja z različnih področij sintetizirati v kompleksno celoto. Morda je največja zahtevnost poučevanja biologije prav v zapletenosti življenja. Upam si trditi, da je edino pravilo, ki v biologiji velja, to, da ni nobenih popolnih pravil. Pravzaprav prevladujejo izjeme. Na eni strani gre torej za vsestranskost učiteljevega znanja, na drugi strani pa za odgovornost, s katero se srečuje vsak dan. Na gimnazijah poučujemo bodoče politike, ekonomiste, zdravnike, farmacevte, pravnike, arhitekte, arheologe, naravovarstvenike, ekologe itd. Tako bo morda v prihodnosti sprejetje ali pa zavrnitev kakšnega zakona, ki bo ključno vplival na kakovost življenja vseh ljudi, odvisna tudi od tega, kako je ta človek, ki se je v gimnaziji še zadnjič srečal z naravoslovjem oziroma biologijo, dojel celovitost in po drugi strani ranljivost ekosistemov. Po mojih izkušnjah so biologi na gimnazijah zares srčni in posebni ljudje. V nenehnem iskanju novih znanj vozijo vratolomno vožnjo med številom ur, ki jih imajo na voljo za poučevanje biologije (in ki jih bo, kot kaže, v prihodnosti še manj), in po drugi strani med širino in zapletenostjo vsebin, ki jih želijo predati mladim ljudem. Kot je kompleksno življenje samo, je zapleteno in zahtevno tudi podajanje znanj, ki skušajo to kompleksnost vsaj malo razložiti in približati mladim. Biologija mladim ljudem širi obzorja naše čudovitosti, majhnosti in ranljivosti. Brez znanj, ki človeka pravilno umestijo v ekosistem, in brez občutka odgovornosti do narave in sebe ne bomo preživeli.