Francoski Citroën, ki ima s svojima partnerjema Peugeotom in Fiatom z lahkimi dostavniki že dolgoletne izkušnje, je z lani novim Jumperjem znova izpostavil uporabnost in prilagodljivost tovrstnih vozil, zraven pa še dodano vrednost sodobnega oblikovanja. V želji, da Jumper ne bi bil samo neprepoznavna škatla za prevoz tovora, je bilo veliko pozornosti namenjene oblikovanju sprednjega dela, ki ugaja s privihnjenimi žarometi, visoko dvignjeno masko in velikim vetrobranskim steklom. Tovorni prostor Jumperja s tretjo dolžino in drugo višino karoserije (L3H2) je prilagojen tudi večjim kosom tovora, ki ga je mogoče spraviti skozi široka zadnja krilna vrata. Ta se lahko odpirajo le 90-, s potegom kljuke na tečajih pa tudi za 180 stopinj, tako da je mogoč tudi enostaven pristop z viličarjem. Stranska bočna vrata so med širšimi v razredu, so pa prav zato težka in bolj neugodna za zapiranje, saj se zaradi velike pločevinaste površine rada krivijo. Ob tem je Jumperju treba pripisati dodaten plus za možnost ločenega daljinskega zaklepanja tovornega prostora, torej zadnjih krilnih in bočnih drsnih vrat, od vrat v potniški, oziroma vozniški del kabine. V osnovni izvedbi je notranjost povsem neobdelana in razen desetih kljuk za pritrjevanje tovora, uporabnika pričaka le gola pločevina. V Jumperja te velikosti je mogoče naložiti 13 kubičnih metrov tovora, čigar masa ne sme presegati 3500 kilogramov. Jumper tudi pri zasnovi voznikovega delovnega prostora sledi modnim smernicam, ki narekujejo, da naj bo voznikovo okolje manj tovornjakarsko in bolj podobno osebnim avtomobilom. Čeprav kokpit ni povsem limuzinski, je vsekakor med imenitnejšimi tekmeci. 2,2-litrski štirivaljni turbodizel z 88 kilovati je srednja motorna možnost (120 KM), kar je več kot dovolj, ko je tovorni prostor prazen ali polovično obremenjen. Vsekakor je Jumper ta hip med najbolj zrelimi lahkimi dostavniki, kar se nenazadnje odraža tudi v osvajanju zajetnega kosa tržne pogače.