Oče Brown je bil sestavljen iz dveh ljudi. Prvi je bil mož dejanja, skromen kot marjetica in natančen kot minutni kazalec; ta se je vrtel po svojem malem krogu in mu še v sanjah ni hodilo na misel, da bi ga šel spreminjat. Potem je bil tu še človek razmisleka, in ta je bil veliko bolj preprost, pa tudi močnejši, in ni ga bilo lahko ustaviti; njegove misli so bile (v edinem pametnem pomenu te besede) svobodne misli. Ni si mogel kaj, da si ne bi bil, tudi nezavedno, zastavljal vseh vprašanj, ki si jih je bilo mogoče zastaviti, in da ne bi bil odgovoril na vsa, na katera je znal odgovoriti; in vse to se je dogajalo prav tako nepretrgoma kot dihanje ali krvni obtok. Nikdar pa ni zavestno prenašal svojih dejanj ven iz kroga svojih dolžnosti; in v tem primeru sta se njegova nagiba znašla pred resno preizkušnjo. Ravno se je že namenil, da se odvleče naprej skozi somrak, in si govoril, da se ga zadeva pač ne tiče, a obenem je nagonsko v glavi preobračal in zavračal dvajset teorij glede tega, kaj bi utegnili pomeniti nenavadni glasovi. Potem se je siva črta obnebja osvetlila v srebro in v svetlobi, ki se je širila, je spoznal, da stoji pred hišo anglo - indijskega majorja, ki se piše Putnam, in da ima major kuharja Maltežana, ki pripada njegovi čredici. Domislil se je tudi, da so streli iz pištole včasih kaj resna zadeva, kakršno spremljajo posledice, ki so upravičeno njegova skrb. Obrnil se je, vstopil pri vrtnih vratih in se nameril h glavnemu vhodu.