Ko se dandanašnji peljete vzdolž Velebitskega kanala po jadranski magistrali, se pokrajina zdi lepša kot kdajkoli. Vse od Reke pa do Karlobaga ne boste našli niti enega samcatega kopalca. Ravno zaradi te neobljudenosti dobi severna Dalmacija pridih divjine, nevarne in lepe. Turizem je tu dokončno mrtev, lahko pa zato toliko bolj nemoteno uživate ob pogledu na otoške masive Raba in Paga na desni ter snežno bele gmote Velebita na levi strani. Preprosto pomislite: kateri norec bi se tu šel vojno? Hkrati pa veste, da bo segla tudi semkaj. Meja memorandumske velike Srbije je zakoličena točno do Karlobaga, prijetnega mesteca, v katerem - mimogrede povedano - Srbi nikoli niso bili večinsko prebivalstvo. To seveda niti ni pomembno; tudi v srednji in južni Dalmaciji so v krepki manjšini, vendar pred napadih vojske in srbskih rezervistov počasi klonita Split in Šibenik. Potem bo na vrsti Zadar in tako dalje. V avtu nas je grabila jeza; kaj bi namreč Srbija počela z morjem, saj nima nikakršne pomorske tradicije, ribolov je zanjo deveto čudo…, za morje preprosto ni »kompetentna«, ne zasluži ga. To vedo povedati tudi domačini ob obali. »Srbi se ne bodo nikoli kopali v Jadranskem morju,« je bila krilatica, ki smo jo najpogosteje slišali.