V hudi dopoldanski pripeki je tridesetletni Abdul Karim v vasici Džekzabr (povsem na jugu Gramšira) pregledoval svoja makova polja, kjer že veliko let goji opij. Letošnja letina je bila zaradi spopadov močno okrnjena. Povsod po polju so ležali posušeni makovi cvetovi, ki so jih mečkali koraki ameriških vojakov. Abdul je, podobno kot večina lokalnega prebivalstva, v tuje vojake zrl z globokim nezaupanjem. Navadil se je, da vojaki prinašajo smrt. Kateri koli. Naslonil se je na lopato in nejevoljno odgovarjal na vprašanja poročnika Roberta Dawsona, ki je vodil marinsko patruljo. Abdul je nemočno krilil z rokami, poročnik pa je vse bolj vrtal vanj. Abdul je eden redkih, ki svojega doma ni zapustil, saj je želel poskrbeti za opijsko letino. Ker marincev ni sprejel z nasmeškom na obrazu, se je takoj znašel v njihovi nemilosti. Marinci ponosnega Abdula Karima sumijo sodelovanja s talibi, a ga nočejo zapreti, saj jim, kot so nam povedali, bolj koristi na terenu kakor v zaporu. »Tu ljudem ne smemo hoditi po prstih, razen če imamo zares trdne dokaze. Situacija je zelo krhka, vsaka napaka, taktična ali komunikacijska, nam lahko podre vse, kar smo gradili zadnje tri mesece,« je povedal poročnik Dawson.