Gospod Agamaran Muhamed se ni dal. Marincem je zabrusil nekaj krepkih. Afganistanski prevajalec v marinskih vrstah je močno povišal ton. »Poberi se!« mu je odvrnil jezni domačin. Šestindvajsetletni Agamaran, ki jih kaže najmanj petdeset, je pred ruševinami svojega domovanja nemočno krilil z rokami. »Hočejo, da jim plačamo nekajkrat več, kakor so njihove hiše dejansko vredne. Za tole luknjo možakar želi 4200 dolarjev. Od kod ta številka? Takšno hišo je mogoče hitro na novo zgraditi, saj za gradnjo uporabljajo le blato in vodo. Ne bomo se pustili izkoriščati. Polega tega lokalno prebivalstvo še naprej sodeluje s talibi, ki se v civilnih oblačilih skrivajo v njihovih hišah, mi pa jih za zdaj, vsaj večine ne, ne moremo ločiti od tistih, ki nam niso sovražni,« je povedal marinski vodnik Devon S. Nesselroth iz Hartforda. Sonce je neusmiljeno žgalo. Garm-šir v jeziku dari pomeni »tam, kjer je vroče«. Marinci, večina izmed njih je v zadnjih dveh letih sodelovala v najhujših spopadih v Iraku (Faludža, Ramadi, Hadita), so govorili o možnosti talibske zasede, hkrati pa glasno sanjali o prvem toplem obroku po stotih dnevih. »Kaj se bo zgodilo, ko bomo novembra odšli domov? Sam bog ve. Če nas bodo zamenjali Britanci, bo še nekako šlo, če bodo denimo prišli Nemci, kakor se govori, pa bo lokalno prebivalstvo gotovo doživelo talibsko maščevanje. Predvsem tisti, ki so sodelovali z nami,« je, medtem ko smo v vodi do pasu brodili po blatnem in smrdečem močvirju, godrnjal marinec Gibbins.