Toda ta, lahko bi rekli podedovana šibkost opozicije še zdaleč ne pomeni, da je vladna koalicija lahko brez skrbi. Res se ji ni treba prav veliko ukvarjati z opozicijo, zato pa je na delu z njenega zornega kota drugačen in precej bolj razdiralni virus. Že prej se je slutilo, sprejemanje zakona o preoblikovanju duty-freejev in epilog tega v telefonskem vetu državnega sveta na že sprejeti zakon pa je jasno pokazalo, da so do zdaj podcenjevane skupine pritiska tiste, ki lahko strankam pomešajo štrene bolj kot nemočna opozicija. Prava opozicija vladi bodo torej vsaj formalno njihovega početja ne omejuje noben zakon neulovljivi, iz ozadij delujoči lobiji, ki so očitno spoznali, da so programi strank le star papir, s katerim te občasno mahajo svojim volilcem, v resnici pa ravnajo po v strankarskih vrhovih trenutno prevladujočih interesih. Od tod do spoznanja, da poslanske skupine znotraj niso tako trdne, kot se kažejo, in da jih je s spretno taktiko mogoče ujeti v zanko delovanja proti interesom lastne stranke, je bil samo še korak. To vmešavanje tretjega v parlamentarne boje seveda ni nujno nekaj slabega, kajti skoraj neomejene moči in brezobzirnosti strankokracije, ki si je med seboj skoraj dobesedno razdelila štiriletne koncesije za izkoriščanje države, imajo mnogi že dovolj. Slabo pa je, da lahke zmage lobijev ne pomenijo več demokracije, ampak prej več diktature denarja zasebnikov.