Zato pri naročenih, raziskavah raziskovalci takoj, ko zaslutijo dober denar, praviloma prenehajo dajati naročniku uporabne sugestije glede cilja in smisla raziskave, ampak se zabubijo zgolj v vlogo nekritičnih izvajalcev naročila. Ne gre torej več za čisto znanost, ki neobremenjena z interesi išče resnico, ampak za znanost, ki je za interes pripravljena tudi nekoliko zamižati pred resnico, ki bi bila poslovno škodljiva. Čeprav raziskovalec zaradi svojih velikih izkušenj in razgledanosti po stroki naprimer dobro ve, da naročena raziskava ne bo dala nikakršnega, za naročnika koristnega rezultata, bo malokateri naročniku pripravljen to odkrito povedati in utemeljiti. Raziskovalec pač vidi finančne in razvojne koristi, ki jih bo naročilo prineslo njegovemu projektu in se zato omeji na zgolj korekten izvajalski odnos do naročnika. Če naprimer naročnik želi dati nekaj miljonov za raziskovanje kamilic kot protitumorske terapije, mu bo malokateri strokovnjak odkrito povedal, kar misli o tem: da je cilj poskusa obsojen na neuspeh. (svoj molk lahko raziskovalec seveda vedno opraviči z dejstvom, da nobena stvar na svetu ni nemogoča, dokler je ne poskusiš). Zviti raziskovalci bodo modro pomolčali , nato pa rekli, v redu, bomo raziskovali, samo morda bo stalo nekaj več, kot računate. Še bolj zviti bodo skušali cilje raziskave "uskladiti" s svojimi osebnimi raziskavami, kar za drugimi besedami pomeni, da bodo naročnikovo pozornost z nekaj strokovnimi piruetami tako preusmerili, da se mu bo naenkrat zazdelo bistveno, da se v zvezi s kamilicami najprej loti tistega problema, ki ga "slučajno" že obdeluje raziskovalec v svojem laboratoriju.