trenutkov tvegajo življenje, razpad družine in premoženje. Manija pomeni živeti nevarno. Človek se igra z »močmi«, energijami, intenzivnim doživljanjem, postane občutljiv za vidne in nevidne vplive vseh vrst, doživi enotnost z vesoljem, vse skupaj pa se navadno konča v zmedi samopoveličevanja. Navezanost na manijo ima vse značilnosti zasvojenosti in spada v kraljestvo »pohlepa«, pravi Podvell. Pravi tudi, da je manična zavest temelj vseh vrst psihotičnih motenj. Skoraj vsako psihotično dogajanje je prepleteno z manično zavestjo, bodisi na začetku bodisi potem, ko se začne kroženje. Manična zavest omogoča spoznavanje verskih resnic. Custance je spoznal ljubečo nežnost vesolja, čistost sveta in tudi svojo udeležbo v njem. Kakor mnogi drugi je tudi on verjel, da je njegovo okrevanje posledica obuditve spominov na te resnice, čeprav jih pozneje ni mogel več podoživeti. Ko se je Custance vrnil domov, je bil še vedno nekoliko vznesen. V nekaj mesecih se je začela depresija. Bila je popoln preobrat. Pod vplivom depresije je menil, da so bila vsa njegova doživetja neumnost, veličinska blodnja. »Moči« so ga zapustile, z njimi pa tudi vse veselje do življenja. Depresijo je doživljal prav tako intenzivno kakor manijo. Neprijetna misel in neprijetno čustvo sta bila vedno povečana do skrajnosti. Govoril je, da živi v »vesolju grozot«, kjer je vse ravno narobe kakor v maniji. Občutil je skrajno nezadovoljstvo in nenehno trpljenje. Zaprl se je v svoje misli, osamel, odrezan od ljudi in od Boga. Čutil je gnus do sebe in občutke krivde za svoje neuspehe. Vsevedna jasnost manije se je sprevrgla v občutek megle in teme. Namesto živih občutkov je čutil otopelost in gnus. Počutil se je nevednega, nezmožnega zbranosti in zanimanja za kar koli. Nase je vzel krivdo za vse zlo sveta. Glasovi so mu pripovedovali, da so njegovi grehi neodpustljivi. Bil je v eni od variant »pekla«. Njegov svet je preveval strah, glasovi pa so mu zatrjevali, da zanj ni nobenega upanja več. Tako je vse dneve preležal v postelji in se skrival pod rjuhami. Custance pravi, da se je več naučil iz depresije kakor iz manije. Le v depresiji je občutil svojo popolno samoto v vesolju. To je bilo zanj eno najbolj pretresljivih spoznanj. Nasprotujoča si svetova manije in depresije sta ga utrdila v prepričanju o popolni neresničnosti vsega duševnega dogajanja, ki je prazna izmišljotina duševnosti, pa če je ta zdrava ali ne. S tem spoznanjem se je navadno začela njegova depresija umikati.