Ko sem v drugem letniku gimnazije opazila, da so na svetu fantje, sprva nisem znala navezati pravega stika z njimi. Kar sedela sem v kotu in čakala, če se bo kdo pogovarjal z mano. Na zunaj sem bila verjetno videti naduta, takih pa fantje ne marajo. Šele na plesnih vajah sem se nekoliko sprostila in se naučila pogovarjati s fanti. Eden od njih je bil še posebno vztrajen, vabil me je ven, bil je prijazen in zelo zaljubljen. Dve leti se je trudil okoli mene. Medtem sem končala šolo in zdelo se je, da je pravi čas za poroko. Vsi so to pričakovali od naju. Po poroki sta eden za drugim prišla dva sinova, ki sta bila bolehna in v šoli težavna. Tako so minila leta, jaz pa sploh nisem opazila, da se je v najinem zakonu pojavila enaka ledena megla, kot je bila tista, pred katero zbežala od doma. Mož se je do mene obnašal, kot da sem del pohištva. Takoj ko sva bila poročena, se je nehal truditi, da bi mi bilo lepo. Posvečal se je samo še hiši, službi in svojemu konjičku vzreji psov. Vse drugo je bilo brez zveze.