Pesnik, ki se že od nekdaj navdušuje nad različnimi, tudi najzahtevnejšimi pesniškimi oblikami (omenimo le njegovi pesmarici pesniških oblik Oblike sveta, 1991, in Oblike srca, 1997), pa ni le prevzel starih kalupov, ampak na njihovi podlagi izumlja tudi nove. Takšno obravnavo pesemskih oblik mu je narekovala sama vsebina: zdi se, kot da za teme hrepenenja, čakanja in slovesa ljubimcev ni primernejših oblik, kot sta repati sonet, podzvrst italijanskega soneta, ki je bil priljubljen v 13. in 14. stoletju, in tako imenovani zamirajoči sonet, pesnikov izum, ki ga sam razume kot podaljšani repati sonet. To, da tem sonetom manjka pričakovani konec po štirinajstem verzu, povzroči nenavadne učinke, včasih posrečene, včasih pa deluje pesem nekoliko razvlečeno. Morda bi zbirka v oblikovnem smislu pustila boljši vtis, če bi bilo v njej manj sonetov, zato pa več primerov trubadurskih pesemskih oblik, ki so pri nas komaj znane. Po drugi strani pa bi prav večji poudarek na starih oblikah trubadurske lirike, ki so oblikovno po svoje zahtevnejše, zdi pa se tudi, da podpirajo konvencionalno čustvovanje in izpoved, najverjetneje osiromašil osebnoizpovedno plat zbirke, kar pa morda spet ne bi bilo slabo, saj so se avtorju v ekstazi pisanja zapisali nekateri prostodušni verzi in izrazi, ki zbujajo bolj smeh kot občudovanje (Dotik, V tvoji banji). Vendar so tudi prav takšna najnižja mesta v zbirki po svoje simpatična, saj se je pesnik, mojster oblik in učeni poet, končno nekoliko sprostil tudi v poeziji za odrasle in si upal napisati nekaj resnično spontanih verzov, kakršnikoli so že.